BAVŠKI GRINTAVEC (2347 m)

PD 13. avgust, 2021
347
BAVŠKI GRINTAVEC (2347 m)

Tiste res zgodnje ure v soboto 7. 8. 2021 je v vsakem nahrbtniku najverjetneje prevladovala voda. Veliko vode. Tam je naj nebi bilo. Mogoče, če imaš srečo, je nekje v začetku poti nato pa dolga pot pretežno po soncu in vročini. Če je sonce in vročina seveda. Na to smo bili pripravljeni, na sopihanje in potenje. Napoved je bila vsekakor obetavna, brez dežja, toplo in sončno. Kot se za začetek avgusta spodobi. Devet planincev se nas je na parkirišču v kraju Soča skobacalo iz vozil. Kako prijetno po skoraj tri urni vožnji in tisti pogled na našo hladno smaragdno kraljico. Kako blagodejno bo njen hlad zabodel v utrujena stopala ob vrnitvi. Anja je podala navodila, četico bo tokrat po pobočjih mogočne gore, ki se strmo dviga nad dolinami Bavšice, zadnje Trente in Soče, vodila ona, Primož pa bo pazil, da bo res zadnji. Čakal nas je dolg pristop na najvišji vrh v južnem delu skupine Jalovca. Že dolgo je bil željena točka za osvojitev. Mogotec s tremi grebeni na višini 2.347 m, ki v bližini nima višjega konkurenta. Bavški Grintavec. Večini je bila želja, da ga osvojimo iz Planine Zapotok, a zaradi aktivnega podora je že nekaj časa najvarnejša in uradno odprta ravno pot iz Soče. Z vzponom smo pričeli v krasnem tempu, vedoč, da bomo hodili še dolgo. Strm vzpon nas je pripeljal do idilične planine oz. zapuščene vasi Lemovje, v nadaljevanju pa smo prišli do tiste »mogoče je voda«. In je bila. Spet veliko vode, hladne gorske vode, ki pa nam v danem trenutku ni kaj dosti koristila, saj prevelike potrebe po njej še ni bilo. Nadaljevali smo s strmim vzponom in pogledi so segali tja v višino, kjer so bili vrhovi zaviti v temno gosto meglo. Kako, kje je sedaj tisto sonce? Naproti nam je prišel dobro razpoložen lovec, oborožen do zob. Ob klepetu je omenil, da je prespal na lovski koči, da dežja zagotovo ne bo, razgledov pa tudi ne. Na višini 1.700 m naj bi se pričela gosta megla. A mi smo ostali optimistični, do vrha imamo še precej. Lovec je dodal, da bomo ob prihodu do lovske koče nekje na pol poti. »No do tja je pa še 200 m višine«, se je nasmehnil in jo popiha proti dolini. A tistih 200 m višincev je kljub strmini, ki ni popuščala, v zavetju pravljičnega gozda dokaj hitro minilo. Sredi travnika na Planini za Sočo smo uzrli prikupno leseno kočo. Sledi je prvi postanek, nato pa smo zagrizli po strmem travniku navzgor ter kaj kmalu prispeli do mesta, kjer je kup podrtega drevja kar malo otežil našo pot. Zavili smo malo levo, se izognili drevju, zato pa »pojahali« cel kup borovcev. Ob vrnitvi na markirano pot smo po ozki strmo se vzpenjajoči stezici obdani z ruševjem, ob kateri smo mi občudovali prekrasne skalne stolpe pobočij, gams tam v višini pa nas, prispeli do prostranega melišča. Nekaj metrov višje se je okoli nas pričela viti vedno gostejša megla. Nič ne bo z razgledi, sploh ne z vrha, to nam je bilo tukaj popolnoma jasno. A tudi megla ima svoj čar, pa veter mar ne? Topla oblačila so nas pričela greti, še bolj pa strm vzpon po grušču. Nadeli smo čelade, zaradi svoje varnosti in dejstva, da nas je vseeno čakalo nekaj poplezavanja, ki ob večji skupini ljudi, megli in vlažnosti skal zagotovo zahteva previdnost. Tudi nadaljnji strm vzpon proti samemu grebenu vrha ni dovolil napak. Iz same sivine okoli nas je tam v daljavi, kot iz zlata, zasijal leseni križ, ki je naznanjal vrh. In tam pri križu čiste zimske razmere. Mraz (mogoče nekje 9 stopinj), veter in megla, idealna kombinacija, da smo naredili nekaj posnetkov, na katerih smo bili videti kot duhci, neke prikazni tam v megli. Še brzinski prigrizek, nakar smo se previdno vrnili do plezalnega dela poti. Tudi s tem delom v »rikvercu« smo opravili brez težav. Drugo daljšo pavzo smo si privoščili tik pod meliščem. Nato pa ob precej dolgem spustu v dolino občutili, kako neusmiljena bi bila pot navzgor, če nas bi grelo sonce. Ni vse v razgledih, vrh šteje in tega smo osvojili. Pri Velikih koritih Soče, se je »najpogumnejši« del ekipe osvežil s skokom v Sočo, drugemu delu pa je zadostovala zgolj nekaj sekundna osvežitev nog. Resnično dolg dan in dolga tura, za katero smo skupaj porabili 10 ur hoje, a v odlični družbi je minil še prehitro.

Hvala vodnikoma za odlično in varno izpeljano turo.  

Zapisala: Andreja Štumberger

Iskanje