Čistilna akcija Trške poti

Pri koči sem uspel dobiti prevoz do svojega avtomobila, sledilo je sortiranje smeti v kante in prevoz kolegice nazaj v Velenje. Muka se je začela naslednje jutro (2. dan, sobota, 4. oktober), ko sem navkljub klicem po pomoči dejansko ostal sam in na terenu bil od jutra do poznega večera. Od Ribiške koče po poti ob Družmirskem jezeru je še prijetno zaradi malo smeti, kar pa se bistveno spremeni, ko prideš v industrijsko cono. Očistil sem celoten pas vse do glavne ceste Velenje – Šoštanj, posegel sem tudi za ograjo neposredno ob Trški poti (Veplas in HTZ: oh, kako lepo bi bilo, ko bi si vsaj občasno sami očistili parkirišča in okolico in ne, da to moramo vsakič početi mi), pogledal tudi pod most nad Pako in še nekoliko pod območje toplovodnih cevi (za območje pod cevmi predlagam Občini Šoštanj, da se enkrat izvede čistilna akcija v celotni dolžini, saj se pod njimi najde čuda stvari). Smeti ni in ni zmanjkalo, me pa boli, da se na delu območja Veplasa, ki je delno ograjen in peščen, že 1 meter od Trške poti na tleh kar tare razdrobljene plastike in drugega materiala, za kar nihče ustrezno ne poskrbi. Vse to sčasoma razpade še bolj, kar je tudi vidno in žalostno. Najbrž le malokdo ve, da vsakdo od 8 milijard ljudi na teden zaužije za čajno žličko mikroplastike zaradi njene abnormalne razširjenosti, kjerkoli si lahko zamislimo, in še vedno ravnamo z njo nadvse malomarno, škodimo pa z njeno nenehno eksponentno uporabo okolju, življu in sebi. Do glavne ceste sem izgubil veliko časa in nabral preveč smeti za tako kratek odsek (1 velika vreča in 2 povprečni vreči), veliko smeti sem nato seveda pobral tudi ob cesti, v travi in travnatem jarku ob gozdu. V bistvu sem do vstopa v gozd nekoliko dlje od Tresimirjevega studenca na več točkah pustil vreče s smetmi, po katere sem se vrnil kasneje z avtomobilom (vse vreče s smetmi sem na koncu pustil ob steni pri Vili Lučka), vzpenjajoča pot skozi gozd in nato mimo domačij je bila prijetna in k sreči skoraj brez smeti, zaradi trde teme (uporaba luči) pa sem ta dan končal pri cerkvenem križu na vrhu lokalne ceste Šoštanj – Lokovica. Spustil sem se v mesto, malical (Kajuh) in se s pomočjo Andreja Novaka odpeljal do vseh vreč s smetmi, nato do Lučke (odložitev smeti) in Ribiške koče po avto. Minilo je kar 13 ur.

3. dan (ponedeljek popoldan, 6.10.) sem avto pustil, kjer sem prejšnjič končal in kmalu prišel do Vrhovnika, vseskozi je bilo videti darove narave in temu primerno je bila pot lepša, sploh gozdni odsek, ki je nadomestil asfaltnega, ko se je lani Trška pot prestavila s ceste prej v gozd. V bližini Pustega gradu sem pustil dotlej nabrane smeti (na koncu sem se z avtomobilom vrnil ponje) in nadaljeval proti Pušniku. Tudi letos sem na najbolj črni točki Trške poti (izven industrijske cone in ceste), ki je med Pustim gradom in Pušnikom ob gozdni poti, speljana pod človeškim bivališčem, na hribu pod tem domovanjem, nabral ogromno odvržene človeške krame (baterije, tekstil, kosi plastike, razbito steklo, razpadajoče vrečke ipd.). V bližini te črne točke je še na bok prevrnjena bivalna prikolica in v grmičevje porinjena manjša prikolica, kar zelo kazi pohod po Trški poti. Tri s smetmi polne in težke vreče sem po etapah z vračanjem (2 + 1) naposled že v temi in z uporabo luči uspel prinesti do Pušnika, kjer sem jih začasno pustil in si nekoliko odpočil zaradi teže tovora. Sledil je hiter spust proti Florjanu, kjer sem pri mostu pred železniško progo prenehal s čistilno akcijo za ta dan, uspel dobiti prevoz, malical v Kajuhu, spet zaprosil Andreja N. za prevoz do avtomobila in se odpeljal proti Pustemu gradu do točke s smetmi (najprej direkt, cestna zapora, zato naokoli na Lokovico) in po 9 urah končal z delom. V torek popoldan (4.dan, 7.10.) sem se najprej odpeljal še po smeti k Pušniku, jih odložil pri Vili Lučka ter se odpeljal do Falenta, kjer sem pustil avto, odtod pa me je Vid Železnik odpeljal do mosta pred Florjanom, kjer sem nadaljeval s čistilno akcijo Trške poti čez cel Florjan vse do krožišča nad Vrtnarstvom Potočnik, kjer sem začasno na pločniku pustil 3 polne vreče smeti. Presenetila me je velika količina razbitih avtomobilskih plastičnih in kovinskih delov, ki sem jih poleg drugih smeti pobiral ob cestni ograji, nekje pa sem tudi skočil čez ograjo in pobral vse vidne razbite avtomobilske dele, ki so ležali na bregu v travi ter še dele zvite oz. polomljene ograje. Prizorišče je bilo potrebno očistiti teh delov, ki so vidni na Trški poti, čeprav bi takšne stvari morali odstraniti povzročitelji prometnih nesreč. Druga ravno tako v oči bodeča nesnaga pa je črno odlagališče dobesedno čisto ob Trški poti, ko iz omenjenega krožišča v Metlečah stopiš po poti skozi naselje in po nekaj metrih zavije Trška pot v gozd (Metleče – Vila Široko). Tu se pa človek zdrzne (zgrozi), da je lahko par metrov proč od urejenega sklopa hiš in takoj ob vstopu v gozd nemarnež tod pustil za več m2 odpadkov (gradbenih, gospodinjskih). Nekaj sem jih odstranil (napolnil še četrto vrečo ta dan), marsikaj prekriva rastje (odpad je tam že dlje časa) in z veliko nejevolje odšel naprej, ker ne morem verjeti, da to nikogar (ne ljudi, ki tam živijo, ne pohodnikov, ne pristojnih služb) ne moti. Nadaljnja pot je bila lepša, veselil sem se tudi zaključka in po 7-ih urah končal letošnjo čistilno akcijo po Trški poti, ko sem sklenil krog pri Falentu, kjer sem letos začel. Z avtom sem se odpeljal po preostale smeti in vse skupaj odložil pred Vilo Lučka. Nabralo se je v teh štirih dneh 17 polnih vreč smeti (skoraj vse, kar si lahko zamislite) in še cel kup večjih kovinskih in plastičnih delov (avto, ograja).

Čisto za konec naj še omenim petek, 10.10.2025, ko sva se z Mitjem Tajnikom podala na dva konca Trške poti, kjer sem opazil podrti drevesi na sami Trški poti in Mitja je z motorno žago to odžagal, da sva lahko sprostila pot v bližini Vile Široko.

Hvala še enkrat vsem, ki ste mi letos pomagali, vse pa pozivam, da ne smetite. Ne po Trški poti ne drugje.

Marko Milešič Šerdoner

načelnik Odseka za varstvo gorske narave PD Šoštanj

Fotogalerija