DINARA – STREHA HRVAŠKE

Spet je bil čas za nov planinski izlet in tokrat smo izvedli pohod, ki se je že nekaj časa prestavljal zaradi takšnih in drugačnih razlogov. Dinara oz. Sinjal, je najvišji vrh Hrvaške in leži na meji med Hrvaško in Bosno in Hercegovino. Dinara je gora v Dinarskem gorstvu in je za Velebitom drugi najdaljši gorski greben (84 km). Najvišji vrh Dinare je Troglav (1.913 m), a ta vrh se v celoti nahaja v BIH. Mi smo se podali na 1.831 m visok vrh Sinjal.

Štartali smo 23.10.2021 ob 5.00 zjutraj iz AP Šoštanj, od koder smo nadaljevali pot mimo mejnega prehoda Rogatec do Samoborja. Tam je bil prvi daljši postanek, kjer smo pobrali tudi našega vodnika in gorskega reševalca Vlada Novaka, ki je tudi zelo dober poznavalec Dinare.

V našem planu za naprej je bil hiter skok na osamelec Zir (850m), ki leži na Ličkem polju. Žal nam ta ideja ni uspela zaradi pomanjkanja časa in slabega vremena. Drugi daljši postanek je bil v mestu Knin, ki se mu reče tudi mesto sedmerih rek. Tam smo pojedli nekaj za kosilo, ter skočili nazaj na avtobus, ter se peljali malo naprej do izvira reke Krke. V izvir reke Krke se po slapu izliva tudi potok Krčić, ki pa je bil v tem času na žalost čisto suh. Pot smo nadaljevali po makadamski cesti do vasi Mirkovići, kjer je bilo naše izhodišče. Tam smo si oprtali težke nahrbtnike in se okoli 15.30 odpravili na pot. Vlado nas je peljal naprej malo po makadamski cesti, kaj kmalu pa smo zavili na potko, ki nas je vodila skozi pasove ruševja in travnatih pobočij. Čisto malo pred prihodom do koče nas je dobila tema, zato smo morali nekaj minut hoditi tudi z lučkami. Po točno treh urah hoje smo prispeli do planinske koče Brezovac (1.050m). Tam smo v topli kuhinji pojedli večerjo iz nahrbtnika in se ob različnih temah pogovorov malo podružili ter kmalu na poziv Bojana odšli spat v sicer mrzle spalnice. Naslednji dan je bilo bujenje malo pred 6.00 zjutraj. Po zajtrku ter kavi/čaju smo se okoli 7.00 odpravili naprej proti vrhu. Kaj kmalu smo ugotovili, da bo močan veter naš stalni spremljevalec na tej poti, saj pihalo je res zelo močno. Po določenem času, ko smo hodili po slabšem kolovozu, nas je pri odcepu na planinsko potko čakalo nekaj kvadrov siporeksa. Le -  tega potrebujejo planinci za obnovo zavetišča, ki je nam bil na poti. Vodnik Vlado in še nekaj naših, so si oprtali še vsak eno kocko siporeksa in odšli smo naprej, po rahlo strmi poti. Po nekaj časa smo prispeli do planinskega zavetišča Zlatko Prgin (1.543m), kjer smo odložili siporeks in srečali nekaj planincev iz HPK Sveti Mihovil iz Šibenika. Ti so nam odstopili nekaj svoje kave in kratek debatni krožek se je začel. Po postanku smo jo mahnili v najbolj strmi del poti, ki pa nas je ves čas nagrajeval z odločnimi razgledi (pa še vreme nam je bilo naklonjeno – sončno, brez oblačka). Kmalu smo zagledali tisto rdečo »hiško«, ki krasi vrh Dinare, nedaleč stran pa je postavljen tudi križ (hiška je podobna našemu Aljaževem stolpu). Iz vrha so razgledi res božanski, zelo dobro pa se vidi reka Cetina in Knin. Kot se spodobi, ko si prvič na najvišjem vrhu države, nas je Vlado krstil. Vsi smo štirikrat dobili po tazadnji z vrvjo. Sledila je skupinska slika in veselje, da smo dosegli cilj, vendar smo se kmalu odpravili naprej, na drugo stran Dinare, proti vasi Glavaš. Čakal nas je približno 4 - urni spust. Vmes smo se ustavili na malici na planinskem zavetišču Drago Grubać (1.645m). Cilj smo dosegli po okoli 2 urah hoje, čisto pred koncem pa smo si na hitro pogledali še razvaline utrdbe Glavaš, ki je bila zgrajena zaradi turških vpadov. Na cilju v vasi Glavaš (550m)  nas je čakal avtobus. Preden pa smo se dokončno odpeljali proti Sloveniji, smo se na hitro ustavili in si pogledali izvir reke Cetine. Za tem je sledila vožnja proti Samoboru, kjer  smo se na hitro ustavili in poskusili slavne kremšnite ter odložili vodnika Vlada in krenili proti Sloveniji. Kljub manjšim preglavicam na meji smo v Šoštanj prišli v nočnih urah, polni novih vtisov in lepi spominov. 

Statistika:

Vse skupaj smo hodili skoraj 10 ur, prehodili smo 22km in naredili 1582m višinske razlike.

Zapisala: Kaja Koželjnik

Foto: Borut Zajc