Intervju: Matej Kortnik, predsednik PD Šoštanj (Cilj je pot)
LIST, januar 2014 - Intervju: Matej Kortnik je bil leta 2013 izvoljen za predsednika Planinskega društva Šoštanj. Društvo, ki letos praznuje 110 letnico vodi z vso odgovornostjo in predanostjo, saj je član te skupine že dolga leta. Preko društva in tudi sicer se je kalil na številnih slovenskih vrhovih pa tudi čez mejo ga je zvabilo. Ves čas se je tudi izobraževal in dosegel tako pri tabornikih, kot pri planincih velik napredek. Že iz osnovnošolskih let je namreč tudi član družine tabornikov, svoj način življenja pa ohranja tudi skozi svojo družino. Ljudje, kot je Matej Kortnik vedo, kaj pomeni narava, kako z njo ravnati, jo spoštovati in ohranjati za sobivanje. V toplem in korektnem odnosu se trudi biti tudi do ljudi s katerimi deli življenje.
Z dovoljenjem urednika LISTa, revije za kulturna in druga vprašanja občine Šoštanj in širše, Petra Rezmana, poobjavljamo intervju s predsednikom PD Šoštanj, Matejem Kortnikom, ki je bil objavljen v januarski številki. Avtorica intervjuje je Milojka Bačovnik Komprej. Avtorica fotografij: Amadeja Komprej.
CILJ JE POT
Intervju: Matej Kortnik, predsednik PD Šoštanj
Matej Kortnik je bil leta 2013
izvoljen za predsednika Planinskega društva Šoštanj. Društvo, ki letos praznuje
110 letnico vodi z vso odgovornostjo in predanostjo, saj je član te skupine že dolga
leta. Preko društva in tudi sicer se je kalil na številnih slovenskih vrhovih
pa tudi čez mejo ga je zvabilo. Ves čas se je tudi izobraževal in dosegel tako
pri tabornikih, kot pri planincih velik napredek. Že iz osnovnošolskih let je
namreč tudi član družine tabornikov, svoj način življenja pa ohranja tudi skozi
svojo družino. Ljudje, kot je Matej Kortnik vedo, kaj pomeni narava, kako z njo
ravnati, jo spoštovati in ohranjati za sobivanje. V toplem in korektnem odnosu
se trudi biti tudi do ljudi s katerimi deli življenje. Otroštvo si preživljal
na vasi, v okolju, ki je dopuščalo mnogo možnosti gibanja v naravi. Meniš, da
ljubezen do narave »zraste« v okolju ali je prirojena?
Mojo ljubezen do narave so gradile vse male odločitve o
tem, kaj je prav oz. dobro za okolje, vsi lepi občutki, ki sem jih doživel v
okolici doma in različna kmečka opravila, ki sem jih kot otrok pomagal
opravljati staršem in sosedom. Življenje na vasi lahko pomaga, da prave stvari
prej vidiš. Kot otrok sem res veliko časa preživel v igri zunaj na travnikih,
gozdovih, potokih. Počeli smo vse mogoče, nikoli pa nič takega, s čimer bi
uničevali stvari oz. okolje.
Tudi Šoštanj, kamor si zahajal
v osnovno šolo, dopušča veliko neposrednega stika z naravo. Kaj si imel najraje
v šoli?
Šoštanj ima seveda kljub degradiranemu okolju zaradi
industrije lepo okolico. Tudi mesto ima še vedno nek sijaj in lepoto, kljub
propadanju stavb, ki so bile še v moji mladosti lepe. Iz prvih let osnovne šole
mi je najbolj ostalo v spominu otroško igrišče za šolo, kjer smo se v prostem
času igrali vse mogoče. Tudi okolica igrišča je bila takrat še zelo lepa. Na
severni strani igrišča so bili vrtovi Mayerjeve vile, na južni strani vrtovi
Šoštanjčanov, na vzhodni strani pa je bilo Cankarjevo naselje, v tistem času
bolj živahno, kot je danes.
Zelo so mi ostali v spominu tudi skupni šolski zaključni
izleti ob koncu leta. Po navadi smo šli na Sleme, kjer nam je kuhar Leon spekel
čevapčiče za kosilo, mi pa smo se igrali in raziskovali bližnjo okolico. V tretjem
razredu nas je razrednik g. Toplak peljal tudi na vrh Uršlje gore, kar je bil
moj prvi vzpon na kakšen malo višji vrh.
Po osnovni šoli si
izobraževanje nadaljevali na srednji šoli, kje, kateri?
Obiskoval sem Srednjo lesarsko šolo v Mariboru.
Lahko z nami deliš kakšne dobre
spomine na vožnjo z vlakom, avtobusom ali avtoštopom?
V Maribor, kjer sem bival med tednom, smo res potovali na
vse možne načine. V prvih letih največ z vlakom, kasneje pa tudi veliko na
»štop«. Iz obojega pa najbolj ostane v spominu druženje z vrstniki.
Je bil tudi študij lepa
izkušnja?
čas študija je res lepo obdobje, saj je to čas ko človek
res odraste. Takrat nastanejo po navadi tudi prve odločitve, kaj boš počel v
življenju, ustvarjajo se prve resne partnerske zveze. Je pa to tudi obdobje ko
še ni drugih obveznosti, razen študijskih, in je na voljo ogromno prostega časa.
Jaz sem svojega pretežno izkoristil za obiskovanje gora.
Vrnil si se v domače okolje.
Ljubljana ni te »potegnila«.
Ja, tako sva se s partnerko odločila leta 2003. Sicer
imam občutek, da sam nisem vezan na nobeno okolje in bi lahko živel povsod,
kjer bi imeli za družino pogoje, da lahko živimo.
Ves čas pa sta te spremljali
dve »ljubezni«. Katera je bila prva?
če imaš v mislih moje članstvo v prostovoljnih
organizacijah, je bila prva seveda pripadnost šoštanjskemu rodu Pusti grad
Šoštanj.
Kakšna je razlika med
taborništvom in skavtstvom?
Taborniki so laični skavti, kar pomeni, da sicer
priznavajo duhovnost, niso pa kot organizacija opredeljeni za določeno vero.
Poleg tabornikov v Sloveniji delujejo še Katoliški skavti, ki pa ob vstopu v
organizacijo zaprisežejo tudi »Bogu«. Obe slovenski skavtski organizaciji,
Zveza tabornikov Slovenije in Združenje Slovenskih kataloških skavtinj in
skavtov, sta članici mednarodnih skavtskih organizacij. Takšne delitve so tudi
v tujini.
Ti si pri tabornikih marsikaj
počel. Kaj vse?
Taborništvo sloni na metodi dela »mladi za mlade« in tako
sem tudi sam najprej bil samo član, deležen v programu, kasneje vodnik in
nazadnje vodja akcij in posameznih programov. Že kot vodnik sem bil eden
glavnih promotorjev hoje v rodu.
Misliš, da je taborniško
življenje samo dogodivščina ali človeku da kaj več?
Progam temelji na vzgoji za življenje, hkrati pa je močno
povezan z naravo. Ko kot otrok in mladostnik s sovrstniki odkrivaš, kaj si
zmožen narediti sam v življenju, te to v pozitivnem smislu zaznamuje za celo
življenje.
Kaj bi svetoval mladim v zvezi
s taborništvom?
Veselite se vsakega trenutka, skupnih dogodivščin in
tega, da ste pripadniki organizacije. Vsako pridobljeno znanje bogati človeka.
Še greš kdaj v Ribno?
Ja še grem. Šest let nazaj smo z družino štiri dni
preživeli na taborjenju in od takrat gremo v Ribno za nekaj dni vsako leto.
Otroka pa zadnja leta preživita tam celo taborjenje.
Skoraj vzporedno s taborništvom
je prišla ljubezen do hribov, ali kar gora?
Planinstvo je tista druga dejavnost, ki me je res
pritegnila, kar sama od sebe. Z vsakim vzponom bolj.
Kdo te je navdušil?
Najbolj so me navduševale gore same po sebi. Vsi vzponi,
od prvomajskih s starši na Goro Oljko, že omenjenega z razrednikom v tretjem
razredu na Uršljo goro, pa do prvega dva tisočaka Mala Tičarica skupaj s taborniki
v šestem razredu, so me navduševali in po vsakem vzponu sem si želel še
kakšnega. Ob koncu osnovne šole sem začel veliko hoditi v gore s sosedom
Marjanom Krumpačnikom, ki sem mu res hvaležen, da me je tolikokrat vzel s sabo.
Z njegovimi sodelavci sem leta 1991 tudi prvič osvojil Triglav. To so res lepi
spomini. Kasneje sem veliko zahajal v hribe s sorodnikom Robijem Preložnikom,
ki je že imel več izkušenj z visokogorjem, predvsem s Kamniško Savinjskimi
Alpami in sva skupaj naredila kar nekaj vzponov.
Kar se tiče mojega sodelovanja s PD Šoštanj in
organiziranim planinstvom, je zanj kriv sošolec iz osnovne šole Bojan Rotovnik.
Leta 1992 se je udeležil tečaja za mladinske planinske vodnike v Bavšici in je
za ta isti tečaj navdušil še mene.
Se spomniš svojega prvega
večjega vzpona?
Zanimiv je spomin na moj prvi obisk gora, ki sem ga
opravil s svojo družino in sorodniki, ko mi je bilo pet let. Načrt izleta je
bil, da se z avtobusom odpeljemo najprej do Mozirja in potem naprej v Žekovec,
od tam pa z gondolo na Mozirske planine, kjer naj bi na Mozirski koči pojedli kosilo
in se vrnili z isto logistiko nazaj domov. Zapletlo se je že v Mozirju, ko ni
bilo avtobusne povezave v Žekovec in smo šli tja pač peš. Ko smo prišli v
Žekovec, smo lahko opazovali, kako se nam je gondola odpeljala pred nosom. Ker
je bil letni čas je bilo do naslednje gondolske vožnje potrebno počakati dve
uri, in ker si v tem času že skoraj na koči smo šli peš. Po kosilu na Mozirski
koči se je moj oče domislil, da do Smrekovca ni prav daleč, prav tako pa ne od
tam v Florjan. Sledilo je pregovarjanje, kdo je za in kdo ne, na koncu pa je
obveljala očetova in smo šli peš še do Koče na Smrekovcu in potem do avtobusne
postaje pri »Puharskem mostu«, od koder smo se na koncu peljali slabe tri
kilometre do doma. če ne bi bila mama jezna na očeta zaradi tako dolge ture, bi
verjetno vso pot opravil čisto sam. Tako pa je tam nekje pri Florjanski cerkvi
mama zahtevala , da me oče nese, ker so se mi menda noge pošteno zapletale.
Kdaj si se včlanil v društvo v
Šoštanju?
Tega pa ne vem čisto točno. Na žalost sem izgubil svojo
prvo člansko izkaznico, ki mi jo je priskrbela mama, ki je delala v TEš-u, tam
pa je članarino vrsto let pridno pobiral dolgoletni član našega društva Vinko Pejovnik.
Je pa bilo to v osnovni šoli.
Zakaj pravzaprav članstvo? A ni
lepše v biti hribih sam?
Tukaj se najprej spomnim besed našega velikega poeta in
domoljuba Simona Gregorčiča in njegove pesmi »Sam« katera prva dva verza
pravita: »Gorjé mu, ki v nesreči biva sam! A srečen ní, kdor srečo vžíva sam!« In
tudi v duhu teh verzov vidim smisel povezovanja v skupno dobro nekoč in danes.
Organizirano povezovanje v planinstvu je doprineslo k številnim uspehom
dejavnosti, ki so vidni doma in v tujini, kjer so se Slovenski alpinisti vidno
zapisali v zgodovino. Planinstvo je zagotovo dejavnost na katero so lahko
ponosni vsi Slovenci ne glede na to ali hodijo v gore ali ne. In članstvo v
Planinskih društvih je velika podpora dejavnosti.
Koliko vas je članov v
šoštanjskem društvu?
V letu 2013 nas je bilo 375 članov.
Kako ste formirani?
Planinsko društvo Šoštanj deluje v skladu z Zakonom o
društvih in statutom Planinske zveze Slovenije, katere član smo. Glavno besedo
imajo člani društva, ki odločajo o delu društva na rednih letnih občnih zborih društva.
Med občnimi zbori pa vodijo društvo Upravni odbor društva in predsednik,
njihovo delo pa nadzira Nadzorni odbor. Za morebitna odstopanja članov od
častnega kodeksa Slovenskih planincev skrbi častno razsodišče. Za lažje delo
imamo še odseke in sicer markacijski, mladinski in vodniški odsek, načrtujemo
pa tudi druge. Nekateri člani se dodatno povezujejo v sekcije, znotraj katerih
načrtujejo aktivnosti po svojem okusu. V PD Šoštanj delujejo tri sekcije in
sicer sekcija Gaberke, TT P in Zlatorog.
Se povezujete z drugimi
društvi?
Dobro se povezujemo z lokalnimi društvi v občini Šoštanj
in tudi skupaj načrtujemo nekatere aktivnosti. V Šaleški dolini se potem zelo
dobro med sabo povezujemo planinska društva in že vrsto let v mesecu juliju izvedemo
skupno akcijo »Skupaj varno v gore«, sodelujemo pa tudi pri drugih akcijah.
Priskočimo si tudi na pomoč, če jo kdo rabi, in redno izmenjujemo nasvete v
zvezi z delovanjem društev. Z ostalimi planinski društvi pa se povezujemo v
okviru Planinske zveze Slovenije in Savinjskega meddruštvenega odbora
Planinskih društev.
Kakšno je delovanje na ravni
zveze?
Na ravni zveze delujemo kot njen polnopravni član na
vsakoletni skupščini zveze, kjer lahko predlagamo naše ideje in odločamo skupaj
z ostalimi društvi o delovanju zveze. Poleg tega se v njeno delo vključujemo
preko kandidiranja naših članov v voljene funkcije zveze (trenutno je
predsednik Planinske zveze Slovenije naš član Bojan Rotovnik) in dela v
različnih delovnih telesih zveze.
Praviš, da te je za
organizirano delo v društvu navdušil Bojan Rotovnik. Sta veliko hodila skupaj v
hribe?
Res je. Bojan me je leta 1992 navdušil za udeležbo na
tečaju za mladinske planinske vodnike v Bavšici. Od takrat dalje sva veliko
poti prehodila skupaj in še vedno najdeva čas, da opraviva skupaj kakšno turo,
še več pa je tistih ki jih opravita skupaj Bojanova in moja družina, kar naju
še bolj veseli.
Si se pa tudi izobraževal?
Leta 1993 sem opravil tečaj za mladinskega planinskega
vodnika PZS za lažje kopne poti. Tri leta kasneje sem opravil še tečaj za
vodnika za zahtevne in zelo zahteven poti v kopnih razmerah in leta 1998 še
tečaj za vodnika za lahke zimske poti. Izobraževal sem se tudi na področju
planinske orientacije in tako sem leta 2004 pridobil naziv Vaditelj
orientacije. Drugače pa se vodniki PZS redno udeležujemo licenčnih usposabljanj.
Kako je biti vodnik?
To je zahtevno in odgovorno delo, ki ga je potrebno
opraviti z maksimalno zbranostjo in preudarnostjo. Samo delo v našem društvu
zajema poleg vodenja na izletu še
organizacijo prevoza, informiranje članov o izletu ter vsebinsko in finančno
poročilo z izleta. Za prostovoljca kar veliko zadolžitev. Nagrada za vodnika je
zadovoljstvo udeležencev izletov in rast v smislu pridobivanja planinskega
znanja in izkušenj na številnih izletih. Sam najraje vodim otroke, ki znajo
iskreno pokazati, kdaj so zadovoljni in kdaj ne.
Kakšna izkušnja z neizkušenimi
planinci?
Nobene negativne. Spomnim se samo tistih smešnih, ko smo
bolj izkušeni planinci koga malce potegnili za nos. Npr. o možnosti tuširanja na
kakšni planinski koči v visokogorju, ali o bifeju na kakšnem vrhu, ali pa smo
komu podtaknili kakšen manjši kamen v nahrbtnik in podobno.
Kakšna je razlika med hojo v
hribe in gore. Mislim na opremo, pripravljenost...
če imaš v mislih geografsko delitev vzpetin glede na
višino, je v Sloveniji potrebno biti previden, saj višina vzpetine še ne
pomeni, kakšna je težavnost vzpona in kakšno opremo pri tem potrebujemo. Pri
nas je kar nekaj hribov, na katere je speljana kar zahtevna pot in veliko gora,
na katere so speljane enostavne poti. Za vsak vzpon je potrebno skrbno
načrtovati pot in potrebno opremo. Kdor ni vešč samostojnega gibanja na
planinskih poteh (npr. orientiranje v naravi, tehnike gibanja po zahtevnem
terenu) naj prve vzpone opravi z izkušenejšimi planinci, se pridruži planinskim
društvom na vodenih izletih ali pa najprej poizkusi svoje znanje na poteh, kjer
je veliko drugih obiskovalcev, ki mu bodo znali pomagati ob težavah.
So ti v Sloveniji vse gore
ljube, ali imaš kakšno posebno?
V Sloveniji imamo res veliko srečo, kar se tiče gorskih
ciljev in malo je tistih planincev, ki so osvojili večino naših vršacev. Tudi
sam se med tistimi, ki mu manjka kar veliko osvojenih vrhov, tako da mi ciljev
ne manjka. V okolici Šoštanja grem zelo rad na Lom in Smrekovec.
Si v hribih spoznal tudi svojo
življenjsko sopotnico?
S Tino sva se sicer spoznala v dolini, ampak vzrok so
bili pa hribi.
Dva otroka, ki ju imata s Tino
sta najbrž malo znižala višine kamor skupaj zahajate?
Prva leta seveda. Več nama je pomenilo, da se skupaj z
otroci potikamo po dolinah in manjših vzpetinah. Sedaj, ko sta otroka večja (7
in 10 let), se lahko odpravimo že kam višje. V Sloveniji je obisk gora z otroki
zelo udoben, saj imamo obilo planinskih postojank, na katerih lahko prespimo in
namesto da vzpon opravimo v enem ali dveh dneh, pač podaljšamo turo v dva ali
tri dni. Tako lahko poleg hoje najdemo čas tudi za igro otrok. Otroci namreč
težko zberejo motivacijo za celodnevno hojo.
V društvu smo znotraj sekcije Zlatorog zelo uspešno
zaživeli tudi družinsko gorništvo. S to skupino smo preživeli že sedem lepih
družinskih planinskih taborov na različnih lokacijah v Sloveniji in vsako prvo
nedeljo se skupina odpravi na krajši planinski izlet v naši okolici. V skupini
so otroci še bolj motivirani.
Vendar ti služba in družina
dopuščajo da najdeš čas za svoje aktivnosti. Kako ti uspe?
Kar se službe tiče, sem na istem kot vsi ostali
zaposleni. V družini je malce lažje, kar pa ne pomeni, da ni včasih tudi slabe
volje. Uspe nam s kompromisi, tako kot vedno v življenju.
Kot član planinskega društva
Šoštanj si v društvu že marsikaj počel, skozi katere funkcije si se kalil?
Opravljal sem delo načelnika vodniškega in mladinskega
odseka, voljenega člana v upravnem odboru in podpredsednik društva.
V letu 2013 si prevzel
predsedniško mesto v društvu. Je bila odločitev težka?
Težka predvsem v smislu, kako bom uspel uskladiti vse
obveznosti. Ko so me nekateri člani društva, ki jim zelo zaupam, podprli v
smislu, da so tudi sami prevzeli določene funkcije v društvu, je bila odločitev
lažja. V tej sestavi smo res dobra ekipa, vsak prevzema določene obveznosti in je
res lažje.
Si članom predstavil kakšen
poseben plan?
Društvo ima že vrsto let pester in zelo bogat program, ki
ga vsako leto v drugi polovici leta sestavimo po odsekih in sekcijah. V
mandatnem obdobju, ki ga vodim, je seveda tudi obletnica društva, ki jo je
potrebno obeležiti. Želimo si razširiti tudi svoj razpon planinskih dejavnosti
in sicer so v načrtu novi odseki. Že vrsto let imamo željo, da bi imeli
društvene prostore, do katerih bi lažje dostopali vsi člani, se pravi nekje v
mestu, dostopne v vsakem trenutku. Sedaj nam občina nudi zelo dobro namestitev
v
stavbi občine, za katero smo ji seveda hvaležni, vendar v
njej ne najdemo prave energije. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev smo v zadnjih
letih zelo slabo kupovali opremo, ki jo namenjamo svojim strokovnim kadrom in
za izposojo svojim članom, tako da je želja in plan kupiti novo opremo.
Drugače pa nam želja in ciljev ne zmanjka. Seveda pa je
glavna želja, da se živi in zdravi vedno vračamo iz izletov in tur nazaj domov.
Ti ga je že uspelo delček
realizirati?
Zaključili smo leto 2013, kar se tiče programa, ki smo ga
načrtovali in to dokaj uspešno. Lani je sicer, odpadlo kar nekaj izletov,
pravzaprav največ v zadnjih dvajsetih letih, kar sigurno ni dobro. Krivo je
bilo slabo vreme, vendar so tudi sosednja društva imela podobne težave. Akcije,
ki smo jih izvedli, pa so bile zelo uspešne, dobro obiskane, tako da smo
zadovoljni.
Zelo uspešno smo izpeljali tudi finančno in tehnično zelo
zahtevno obnovo brvi čez potok Kramarica v Belih Vodah, uspeli obnoviti kar
nekaj planinskih poti v naši oskrbi, izpeljali tri planinske tabore, strokovni
kader se je udeleževal izobraževanj... Z opravljenim delom smo zadovoljni.
Kaj pravzaprav počne društvo
kadar niste v hribih?
Kar se tiče dela strokovnega kadra (vodniki, markacisti,
...) je tukaj predvsem priprava na izvedbo akcij. Pri vodenju društva pa je delo
verjetno podobno kot v ostalih organizacijah. Načrtovanje, usklajevanje, pridobivanje
finančnih sredstev, promocija in sodelovanje v lokalnem in širšem prostoru.
Drugače pa imamo več skupin rekreacij v zimskem času, organiziramo planinske
večere, predavanja in drugo.
Imate v upravljanju kakšne
objekte?
V upravljanju imamo devet planinskih poti v skupni dolžini
cca 90 km. To je za nas kar velik zalogaj, sploh če se zavemo, da v Sloveniji
nimamo sistemsko urejenega financiranja urejanja planinskih poti. Državni zbor je
sicer v letu 2007 sprejel Zakon o planinskih poteh, člene, ki so govorili o
financiranju, pa so z amandmaji iz zakona odstranili, tako da smo društva, ki
smo skrbniki teh poti, prepuščeni lastni iznajdljivosti.
Slišim, da urejate potrebno
dokumentacijo za ureditev poti na Pusti grad?
Res je. Pot na Pusti grad iz Šoštanja trenutno ni javna
pot in poteka po privatnem zemljišču. V tem smislu je ni moč urejati brez
dovoljenja lastnika in smo se zato v društvu odločili, da jo registriramo kot
planinsko pot, ki bo služila dostopu do gradu in naše obhodnice Trške poti
okoli Šoštanja. V ta namen smo že pridobili del ustreznih soglasij lastnikov, ostala
soglasja pa še pridobivamo. Pot želimo uradno odpreti 18. maja letos. Pri
urejanju poti bo pomagala tudi KS Šoštanj, na katero smo se obrnili po pomoč.
KS Šoštanj je namreč tudi skrbnica zavarovane kulturne dediščine Pusti grad
Šoštanj.
Ste za letošnje leto,ko
praznuje društvo 110 let pripravili kakšen poseben plan dejavnosti?
Pripravili smo enajst prireditev, posebej namenjenih
praznovanju 110 obletnice društva - 7. marca imamo svečani občni zbor društva,
29. marca pa osrednjo prireditev ob 110. obletnici društva.
Bo tudi kakšne posebna nagrade?
Na svečanem občnem zboru bodo seveda podeljena priznanja
Planinske zveze Slovenije najzaslužnejšim članom. To je eden redkih trenutkov, ko
se lahko prizadevnim članom zahvalimo za vso opravljeno delo.
Lahko še kaj poveš o Biltenu?
Društveni časopis Planinski popotnik letos praznuje 20
let. Izdaja časopisa vsako leto zahteva ogromno dela. Tukaj moram omeniti
Andrejo Konovšek, ki kot urednica že vrsto let skrbi, da Popotnik vsako leto izide
pravočasno. Prav te dni izide letošnja številka, ki se je že veselimo.
Kaj si želiš kot planinec -
kakšen vzpon?
Da bi uspeli ohraniti naravo vsaj takšno, kot smo jo
dobili mi, in da bi jo lahko na takšen način, kot jo mi uživamo sedaj, uživali
tudi naši otroci, vnuki. Želim pa si seveda tudi vzponov, enako kot pred leti,
in nič nisem izbirčen.
Kaj pa kot človek?
Miru in zdravja. Na vseh področjih.
Imaš kakšen moto v življenju?
če ne moreš pomagati, vsaj ne škoduj.
Ker sva soseda, sva se med
pogovorom tikala, zahvaljujem se ti za pogovor in vse dobro še dalje.
Milojka Bačovnik Komprej