KOŠUTNIKOV TURN (2133 m)

Zgodnji jesenski vetrič nas je 5. 9. 2021 malo pred osmo uro zjutraj pospremil skozi gozd do mesta, kjer nam je Anja odprla unikatno izdelana lesena vrata ter nas povabila na dan »grebenčkanja«. Pred nami se je odprla prekrasna kulisa gorskega sveta, po lepo speljani stezi pa smo kmalu prispeli do idiličnega planinskega doma na planini Spodnja Dolga njiva, ki v objemu gozda pod Tolsto Košuto vabi k obisku. Prijetno presenečeni, da kočo obdaja pravi mali živalski vrt, smo jo mahnili naprej proti planini Zgornja Dolga njiva, kjer nas je markacija na skali usmerila levo, v strma južna pobočja enega najdaljših ter najmogočnejših masivov v osrednjih Karavankah, okoli 10 km dolgega grebena Košute. Ponaša se s kar šestimi velikimi samostojnimi vrhovi, ki segajo preko 2000 m, nekateri vmesni pa niti niso poimenovani. Naša četica je bila že v začetku ture namenjena ravno na najvišjega mogotca, Košutnikov turn (2.133 m). Strma in na določenih mestih dokaj izpostavljena pot, ki se je vila med vlažnimi visokimi travami, nas je pripeljala do skalnatega vrha, kjer stoji lesen križ. Po počitku in občudovanju razgledov, ki so segali vse tja do Kamniško- Savinjskih Alp, proti vzhodu pa se je bohotilo razbrazdano pobočje, smo sestopili do sedelca, nakar smo ponovno zagrizli v skalo. Izpostavljeni prehodi in pot mimo vrha Ostrv in Macesje proti Užniku je bila delno zavarovana z jeklenicami in nam ni predstavljala težav. Iz slednjega se nam je odprl lep pogled na mogočno ferato Cijajnik, mi pa smo nadaljevali grebensko prečenje dejansko v slogu »malo gor – malo dol«, vseskozi ob državni meji med Avstrijo in Slovenijo. Sivi posamezniki na nebu in severni veter so na trenutke dali vedeti, da se tudi v hribe seli jesen, našo »grebenčkanje« pa se je nadaljevalo čez Visoki vrha, Klado, vse do našega zadnjega cilja Pungarta. Na mehkem travnatem vrhu smo si privoščili še en daljši postanek, nakar smo se spustili do Škrbine in jo mahnili proti planinam, ki se razpršene nahajajo vzdolž celotnega masiva. Po »travnatih preprogah« in čudovitem gozdu smo nadaljevali prečno mimo planine Pungart, Tegoške planine, nazaj do planine Spodnja Dolga njiva. Pozno popoldansko sonce se je uprlo v prekrasne skalne stolpe, mi pa smo planino po devetih urah hoje in precej premaganih »višincev« počasi zapustili.  

Besedilo: Andreja Štumberger

Foto: Polona Moškon, Anja Lampret, Andreja Štumberger