Krajinski park Ljubljansko barje in Koliščarski dan 2025

 V sedemsedežno vozilo je k meni prisedlo še pet udeležencev (Zinka, Ema, Borut, Vid in Robi), Peter pa ni uspel priti zaradi nočne poplave v kleti. Ob 7:30 smo bili dogovorjeni s strokovno sodelavko Krajinskega parka Ljubljansko barje, Barbaro Vidmar, da se dobimo na parkirišču v Podpeči (občina Brezovica pri Ljubljani), kamor smo prispeli z manjšo zamudo. Kmalu po prihodu smo se sprehodili do nekaj metrov oddaljene brežine reke Ljubljanice, ki je že v preteklosti omogočala komunikacijo med različnimi naselbinami in izkoriščanje naravnih danosti ob njej in je tudi zgodovinska pričevalka različnih obdobij skozi doslej odkrite predmete v njej (od 2003 zaščitena kot kulturni spomenik), pred cestno povezavo pa je skozi včasih neprehodno močvirje nudila prevoz. In ravno transport tovora po reki je botroval izgradnji manjše naselbine s pristaniščem v današnji Podpeči pod sv. Ano ob rimskem kamnolomu. Odtod smo se odpeljali proti griču svete Ane, 20 minut pod vrhom pa se nanj podali peš. Cerkev sv. Ane je postavljena na hribu nad strmo steno starega podpeškega kamnoloma. Razgled s ploščadi okoli cerkve objame vso Ljubljansko barje (od Škofljice do Vrhnike) in ker ni bilo pregovorne ljubljanske megle, je bil vzpon poplačan.

Krajinski park Ljubljansko barje leži na Ljubljanskem barju, le to pa v najjužnejšem delu Ljubljanske kotline, ki je bil ustanovljen 2008 v želji po ohranitvi ravnovesja med izkoriščanjem in ohranjanjem Ljubljanskega barja. Izraz barje bi naj prvi zapisal Fran Levstik 1880, ki je slišal Ižance govoriti, da gredo na ''borje'' (z borovci zaraščeno močvirje), sicer pa so za imenovano Ljubljansko močvirje domačini uporabljali izraze mah, morost ali blato. Ime je ostalo, a pravega barja skorajda ni več, saj to pomeni mokrotno območje z značilnim barjanskim rastjem, kjer zaradi vode v tleh nastaja šota (plast odmrlih delov barjanskih rastlin, ki ob pomanjkanju zraka ne zgnijejo, pač pa se kopičijo). Danes je po vsej izkoriščeni šoti za kurjavo (ostalo jo je le za vzorec) Ljubljansko barje mozaik, ki ga sestavljajo travniki, njive, mejice, vodotoki in osuševalni jarki, med katerimi se spleta mreža poljskih poti. Ima pomembno vlogo tako kot vsa mokrišča kot vodni hram in zadrževalnik ter biotop premnogih rastlinskih in živalskih vrst. Gre tudi za edino nižinsko visoko barje pri nas (visoko – ko rastje oz. vrhnji sloj nima več stika s podzemno vodo in hranilnimi snovmi, vse pridobi iz zraka – padavine itd.), ki pa je danes ohranjeno le na manjših območjih zaradi izsuševanja in šotne industrije.

Z griča sv. Ane smo se odpeljali do naselja Jezero pri Podpeči k istoimenskemu jezeru, ki je naravni spomenik in sodi z 51 m globine med globja jezera pri nas. Sprehodil smo se po območju mokrotnih travnikov, ki delno obdajajo to kraško jezero in na Barbarin poziv nekajkrat poskočili, da smo začutili vso mehkobo šotnih tal (mini naravni trampolin). Naposled smo se z Barbaro odpeljali še proti Podkraju, kjer je tematska učna pot in eno od območij barjanskih oken (vodni izvir ali manjša vodna površina) in si na razgledni ploščadi z informativnimi panoji in kockami ogledali dve barjanski okni ter prisluhnili novim zanimivim Barbarinim razlagam v zvezi z barjem, floro, favno, vplivom človeka v tem okolju. Po treh urah in pol strokovnega in vsebinsko polnega vodenja smo se Barbari iskreno zahvalili za njen trud in podano znanje ter se odpeljali proti Dragi pri Igu, kjer je že potekal Koliščarski dan, ki je bil naša druga točka današnjega dne s pomembno noto,  t.j. obeleževanjem 150. obletnice odkritja prvih tukajšnjih najdb kolišč. Kolišča so ene izmed najstarejših oblik vasi, od katerih so se ohranili koli ali pogosto skupine kolov ter drugi leseni gradbeni deli, zaradi sezonskih nihanj jezer pa so bile koče dvignjene nad zemljo. Na žalost nismo ujeli predavanja arheologa dr. Antona Veluščka o tem zanimivem odkritju pokazatelja

življenja zgodnjih kmetijskih skupnosti srednje Evrope v obdobju več kot 4500 let (od 5000 do 500 pr. n. št.). Prebrali smo o odkritjih pred 150 leti in drugih dosežkih Karla Dežmana in druščine na razstavnih panojih, se sprehodili po ogromnem travniku s stojnicami z različnimi rokodelskimi in drugimi delavnicami, nekateri izmed nas smo se s čolnom popeljali po ribniku, vsi smo pojedli kosilo in si ogledali kratko gledališko predstavo Koliščarji z Velikega jezera. Koliščarski dan ni izpolnil naših pričakovanj, saj je družinskega značaja z otroškimi delavnicami, meni pa je bila gledališka predstava všeč.

Malce pred 16. uro smo se peš odpravili proti bližnji Gozdni učni poti Draga, ki je bila današnja tretja in zadnja programska točka. 3,2 km dolga krožna pot je opremljena s 27 lesenimi tablami (večinoma z imeni drevesnih vrst), kot markacija služi beli lokvanj, in poteka po gozdnih vlakah ter delno po vaških cestah. Del je poteka ob ribnikih v dolini Drage, ki so tudi naravni spomenik. Ribnike obdaja trstičje, rogozje, šašje, črno jelševje, od vodnih rastlin prevladujeta beli okvanj in vodna dresen. Zaradi ekstenzivnega načina gospodarjenja so ribniki pomembno gnezdišče vodnih ptic, življenjski prostor vidre, močvirske sklednice, več vrst rib, dvoživk in kač, v okoliških gozdovih pa živijo vse tri vrste naših zveri (ris, volk, medved). Pot je bila prijetna, poučna, skozi vas Dobravica smo poklepetali tudi z domačini, z nekaj planinskega vzpona in spusta (kar je Vida odvrnilo od hoje in se je raje sprehajal le ob ribnikih) pa nam je po uri in pol uspelo dati piko na i slikovitemu in poučnemu vandranju po Ljubljanskemu barju, nakar smo se odpeljali domov in si okoli 19-ih pomahali v slovo.

 Marko Milešič Šerdoner

načelnik Odseka za varstvo gorske narave PD Šoštanj

Fotogalerija