LIMBARSKA GORA

V društvu smo se na prvi pohod v letu 2023 odpravili že kar na prvo soboto v novem letu in za cilj izbrali Limbarsko goro. Limbarska gora je del Posavskega hribovja in je s svojimi 773 m najvišja vzpetina severno nad Moravčami in najbolj priljubljena točka Moravške planinske poti. V letu 2022 sem opravila tečaj in vse potrebne izpite za vodnika 1. stopnje ter pridobila naziv vodnica pripravnica. Ta prijetna in nezahtevna pot na Limbarsko goro je bila tako kot nalašč za mojo prvo pripravniško turo, ki jo je bilo potrebno izvesti popolnoma samostojno. Pred samo izvedbo ture je bilo seveda potrebno opraviti ogledno turo, da smo bili vodniki pripravljeni na morebitne dvome, kje zaviti levo in kje desno. Večer pred izvedbo ture je bilo čutiti rahlo živčnost ali bom slišala budilko in ali bo avtobus sploh prišel na dogovorjeno mesto. Avtobus je seveda prišel pravi čas in poln mini bus nasmejanih udeležencev je krenil na pot celo dve minuti pred dogovorjenim časom ob 7:00. Sproščeno vzdušje v avtobusu se je hitro preneslo še na novopečeno vodnico pripravnico.

Izhodišče našega pohoda je bilo Gradiško jezero. Gre za umetno jezero, ki je nastalo leta 2004 ob gradnji štajerske avtoceste, natančneje odsek med Domžalami in predorom Trojane, da bi se vanj stekale hudourne vode. Leži na višini 350 m, s površino 24 ha in globino do 8 m. Kot so nas naučili na tečaju, sem pred samim pričetkom pohoda predstavila sam potek pohoda ter sovodnika, ki sta bila tokrat Igor Kučiš in Jurij Drev. Do Limbarske gore smo hodili dobri dve uri, na poti pa so nas tu in tam presenetila s pisanimi novoletnimi bučkami okrašena gozdna drevesca ter cela četica keramičnih palčkov s Sneguljčico na čelo, ki so celo pobirali prostovoljne prispevke. Ime Limbarska gora izhaja od Limbarskih gospodov Lilienbergov, ki na bi ime prevzeli po lilijah, ki so že nekoč rasle v okolici. Znana je po svoji baročni cerkvi svetega Valentina, ki je bila zgrajena okoli leta 1667. Zanimivost pri cerkvi je tudi njen posebej stoječi zvonik, ki je že v turških časih služil kot obrambni stolp. Sam vrh Limbarske gore z obema kapelicama, vzhodno in zahodno od cerkve, je od leta 1999 razglašen za kulturni in zgodovinski spomenik, v lepem vremenu pa se z njega vidijo vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp. Žal je bila tega dne megla in se razgledov na te vrhove nismo mogli naužiti. Sledilo je obvezno skupinsko fotografiranje, da bom imela kot novopečena vodnica pripravnica spomin na svojo prvo vodeno skupino. Na pot nazaj smo krenili ob 11:45 ter se do naselja Vinje vračali po isti poti kot smo šli na Limbarsko goro. Pri naselju Vinje smo nato krenili v smeri sv. Mohorja, kjer smo kar hitro ob cesti naleteli na dva domačina, ki sta popravljala ograjo. Po veselem in bučnem klepetu sta nam predlagala, da bi bilo res škoda pohod pri domačiji Rožek nadaljevati v smeri planiranega pohoda in da moramo nujno narediti ovinek ter si ogledati cerkev sv. Mohorja in Fortunata. Večina udeležencev je izrazila željo po ogledu še te znamenitosti in kot glavni vodnik sem morala sprejeti odločitev ali se držimo planirane poti ali ugoditi udeležencem ter narediti ovinek, ki ni bil v planu. Odločitev smo dali na glasovanje in na koncu demokratično sprejeli odločitev, da si gremo ogledati še to cerkev. Pri domačiji Rožek smo se tako podali po na videz čisto jesenski potki in po 20 minutah hoje prišli do cerkve sv. Mohorja in Fortunata na 511 m, kjer so se nam odprli čudoviti razgledi na zaselke ob vznožju Mohorjevega hriba. Vsi smo se hitro strinjali, da se je bilo tale ovinek res vredno narediti. Vodniki smo nato staknili glave, preverili zemljevid in se odločili, da se ne bomo vračali z Mohorjevega hriba po isti poti. Na zemljevidu je bila namreč vidna lepa markirana pot, ki nas bo pripeljala direktno do našega izhodišča pri Gradiškem jezeru. Naš pohod smo tako po 16,5 km in 5 urah hoje zaključili s kavico v prijetnem barčku ob Gradiškem jezeru.

Moja prva pripravniška tura je tako minila v prijetnem vzdušju, brez poškodb, z zadovoljnimi udeleženci in je ena stopnička bližje izgubi naziva »pripravnik«. Se že veselim svoje naslednje pripravniške ture.

Zapisala: Romana Slemenšek

Foto: Romana Slemenšek, Borut Zajc, Silvo Dretnik