Moj prvi planinski tabor (Tirolska 11.-16.9.2023)

Moja odločitev, da se pridružim taboru, se je združila s praznovanjem rojstnega dne, zato je bilo pričakovanje odhoda iz Šoštanja ob 6.00 uri še posebej vznemirljivo. Najprej smo se odpeljali proti Slovenj Gradcu, kjer so se nam pridružili še kolegi planinci. Med njimi sta izstopali Barbara in Vesna, saj sta seboj prinesli polno pekovskih dobrot. Nadaljeval se je prestop meje v Dravogradu, mimo Beljaka, kjer sta se nam pridružili še Monika in Polona. Nato vožnja ob Dravi do Lienza, naprej skozi predor Felbertauern do Mittersilla in čez prelaz Pass Thurn, vse do mondenega središča Kitzbühel.

Med vožnjo se je pred nami odpiral nov dan, ki nas je nagradil s soncem in jasnim nebom. Dan je res obetal, ne samo z lepim sončnim vremenom, pač pa tudi z visokimi temperaturami. Polni dobre in pozitivne energije smo po dolgi vožnji prispeli do končne točke in se namestili v hotelu Q! Hotel Maria Theresia Kitzbühel. Ker pa smo hoteli izkoristiti lep sončen popoldan, smo se hitro preoblekli v pohodna oblačila in pobegnili na krajši panoramski pohod do jezera Schwartzsee na 762m. Nekateri so se osvežili in zaplavali v vodi, drugi pa smo se raje malo posončili. Nadaljevali smo dobro urco dolgo pot na Steuerberg in nazaj do hotela. Po bogati večerji smo izkoristili lep večer za sprehod po očarljivem mestu Kitzbühel in ga zaključili na terasi butičnega hotela ob sproščeni družbi polni klepeta in smeha.

Naslednji dan smo se prebudili v prekrasen sončen dan brez oblačka. Dan je obetal res lep izlet v osrčje pokrajine Wilder Keiser, kjer snemajo priljubljeno serijo Gorski zdravnik. Gore se nahajajo v avstrijski pokrajini Tirolska med mestom Kufstein in mestom St. Johann na Tirolskem.

Po zajtrku in kavici je sledila vožnja do gorovja Wilder Kaiser, kjer nas je avtobus odložil pri simpatični planinski koči Wochenbrunner Alm, katera je bila tudi končna zbirna točka, saj smo tokrat imeli na izbiro dve poti. Pot od vznožja do planinske koče Grutten-Hutte, ki leži na 1620m smo prehodili skupaj. Na koči smo se lahko odločili ali gremo po lažji ali težji poti. Tisti, ki so se odločili za težjo turo, so nadaljavali pot do Hintere Goinger Halt 2192m do Gaudeamushutte in vse do Wochenbrunner Alm. Ker pa sama nisem imela primerne opreme za zahtevno pot, kot je obvezna čelada in varovalni pas s samovarovalnim kompletom, sem se z lahkoto odločila za lažjo turo. Pot se je nadaljevala do planinske koče (Gaudeamushutte), kjer smo si vzeli daljši čas za počitek, se okrepčali in osvežili. Počasi in ozirajoč se nazaj na drugo skupino, ki je premagovala ovire po težji poti in za katero je že bil vzpon na Hintere Goinger Halt 2192m, smo se po poti spustili do naslednje planinske koče (Wochenbrunner Alm), kjer  smo z lahkoto počakali naše najbolj vzdržljive kolege. Med počitkom nam ni manjkalo lovljenja sončnih žarkov na udobnih lesenih ležalnikih. Sezuli smo si pohodne čevlje in se bosonogi prepustili knajpanju, kar nas je poživilo in napolnilo z energijo za naslednji dan. Z vrnitvijo v hotel nas je čakala dobra večerja in pakiranje kovčkov za premik naslednji dan. Čeprav nam je večerna nevihta nekoliko spremenila načrte, smo večer vseeno preživeli v prijetnem druženju.

V sredo so se po zajtrku in po ne najlepši vremenski prognozi vodniki odločili, da pohod na Kitzbuheler Horn (1996m) malo »pogolfamo« in se na pol poti odpeljemo z gondolo in pred tem spravimo kovčke v avtobus, ker nas je v popoldanskih urah čakala še vožnja do Hintetuxa. Ker sem bila prvič na taboru in nisem dobro poslušala našega vodnika Janeza, kateri nas je pridno vsak večer in vsako jutro seznanil o prihajajočih aktivnostih, sem se preveč ukvarjala z bogatim zajtrkom, kot s poslušanjem vodnika. Tako sem ob dogovorjenem odhodu namesto v pohodni obutvi obtičala pred hotelom v kričečih natikačih, pohodna obutev in nahrbtnik pa sta se odpeljala z avtobusom naprej. Ob celi organizacijski zmešnjavi, ki sem jo povzročila za celo skupino, sem kazensko pešačila slab kilometer do gondole, kamor se je prijazni voznik avtobusa pripeljal z mojo pozabljeno opremo. Težko pričakovano smo se nato skupaj z gondolo povzpeli pod vrh, kjer nas je čakal lep pohod skozi Alpski vrt (Alpen Blumen Garten). Sledilo je skupinsko slikanje in osvojitev vrha Kitzbuheler Horn (1996m), kjer smo si privoščili tudi nekaj za naše lačne želodčke. Po prihodu v dolino je sledila dobro uro dolga vožnja z avtobusom do Zillertalskih Alp ter nastanitev v Hotelu Therma Badhotel Kirchler v mestu Hintertux.

V četrtek je bila v planu Krožna pot Hintertux – Schleierwasserfall. Po zajtrku smo se skupaj povzpeli do slapu Schleierwasserfall, kjer smo se lahko odločili za daljšo pohodniško pot, ogled ledenika z gondolo ali poležavanje pred hotelom. Tisti, ki smo se odločili za daljšo pohodniško pot, nas je čakala pot po izjemni pokrajini, kjer pa nismo bili sami, saj nas je spremljalo žvižganje svizcev. Pot smo nadaljevali do planinske koče, kjer smo proslavili Monikino diplomo ter se počasi spustili v dolino Hintertux, kjer smo pričakali še skupino, ki je bila na ledeniku in imela srečo, da so imeli vodeni ogled po ledeniški jami. Sledil je sprehod nazaj do hotela, kjer smo bili nastanjeni in druženje pozno v noč.

V petek zjutraj nas je po zajtrku prišel iskat lokalni avtobus, kateri nas je po strmi in ovinkasti gorski poti, ki je čez štiri predore z enosmernim prometom, varno pripeljal do izhodišča našega vzpona. Z nadmorske višine 1250 m smo se hitro povzpeli na 1782 metrov, kjer leži umetno jezero Schlegeis Stausee (Schlegeisspeicher), globoko 59 metrov, po površini pa meri 200 hektarjev in oskrbuje hidroelektrarno v dolini Zillertal. Preden smo prispeli do jezera, se je pred nami pojavil 131 metrov visok jez, po katerem bi lahko plezali ali pa se na vrhu sprehodili po urejeni poti. Lepo sončno vreme je kar vabilo na klopce ali ležalnike ob jezeru ampak, ker smo se odpravili dovolj zgodaj je bila za nas izjemna izhodiščna točka za odhod v planine. Pred nami je bil vzpon do koče Olpererhütte 2389m, kjer nas je osupnil prečudovit pogled na umetno jezero Schlegeisspeicher in okoliške vrhove. Tisti malo bolj utrujeni so se lahko odločili za lažjo pot in so se odločili za povratek do jezera Schlegeisspeicher, tisti z malo več energije pa smo nadaljevali pot do planinske koče Friesenberghaus  2498m, nekateri so se povzpeli še do vrha Peterkopfl 2960m ter se skupaj odpravili do izhodiščne točke. Po vožnji nas je pričakala kraljevska večerja in kot presenečenje predčasno odprtje savn in bazena v katerem smo bili prvi gostje.

Sobotno jutro je bilo namenjeno povratku domov. Po zajtrku smo pospravili kovčke in se popeljali do Krimmlskih slapov. Od blizu smo doživeli neustavljivo moč vode ob dih jemajočih, najvišjih evropskih slapovih. Ledeniški, Krimmlski slapovi so s 380 m padca ena od najlepših pravljic na svetu, ki jo pripoveduje narava. Čez skalno pogorje vode silovito bobnijo v gozdnato dolino. Ob slapovih je speljana pohodna pot, ki nam omogoča, da jim pridemo tako blizu, da smo lahko povsem mokri. Na voljo smo imeli več razgledišč, od koder se na slapove odpirajo čudoviti razgledi. Za pohod do najvišjega dela slapov smo potrebovali vsaj uro in pol zmerne hoje. Ker pa smo bili ob slapovih ob pravem času in ob sončnem vremenu, smo z malo sreče bili priča čudoviti mavrici.

Nekateri smo pot končali pri planinski koči s pestro ponudbo hrane in pijače, drugi pa so odhiteli še proti vrhu. Polni prijetnih vtisov smo našo pot popoldne nadaljevali proti domu, kamor smo prispeli v večernih urah. Čeprav me je bilo strah tedna s prekaljenimi planinci, je teden, ki sem ga preživela v dobri družbi in teden, ki ga ne bom pozabila, minil skoraj prehitro.

Za nami je res čudovit teden. Hvala Janezu za vso organizacijo, odlično in vrhunsko vodenje, predvsem pa za vso potrpljenje in mirnost, ki jo je ohranjal kljub našim manjšim »muham«. Posebna zahvala pa gre seveda odličnim vodnikom, ki so pazili na nas Vladu, Marku in Moniki, ter seveda Igorju in Romani, ki sta priskočila na pomoč od dneva, ko nas Monika zapustila zaradi zagovora diplomske naloge. Na snidenje prihodnje leto.

Besedilo: Mihaela Ovčjak

Foto: Mihaela Ovčjak, Romana Slemenšek, Mitja Tajnik, Polona Moškon, Vladka Lepko

Fotogalerija