Moje prvo kolesarjenje s Turnokolesarskim odsekom PD Šoštanj

V soboto 5.4.2025 smo se ob 7:30 dobili pred gasilskim domom v Šoštanju in naložili kolesa na prikolico. S cmokom v grlu sem opazovala udeležence, ki so bili v pravi bojni kolesarski opremi in se spraševala ali bi bilo mogoče boljše, če bi se na turo podala kar z električnim kolesom. Odpeljali smo se proti vasi Matavun ter parkirali na parkirišču pri Škocjanskih jamah. Razložili smo kolesa, naredili nekaj ogrevalnih vaj in pritisnili na pedala. 

Pod vodstvom Primoža, Toma in Aleša tempo ni bil prehud, zato je napetost v meni kmalu popustila. Ta dan nas je pot vodila na Vremščico. Za neizkušeno kolesarko vzpon ni bil ravno lahek. Kolesariti je bilo potrebno po travnatem in kamnitem terenu, ki ga nisem bila navajena.

Trdno sem držala balanco in pritiskala na pedala, kolikor je šlo. Vodniki so imeli prižgane kamere GoPro in nas snemali. Skoraj gotovo na vsakem posnetku hudo stiskam zobe. Ampak nekaj truda je vendarle potrebnega, da je človek ponosen nase. In trud se je izplačal. Občutek ponosa ter razgledi z vrha so poplačali vse. Z vrha 1.027 m visoke Vremščice se vidi prav do Slavnika in Nanosa, kar nam je omogočilo tudi lepo vreme. 

Z vrha smo se spustili do cerkve sv. Urbana in pozvonili z zvonom. Nato nas je čakal še strm spust nazaj v dolino. Vodnik Primož me je poučil o tehniki vožnje po strmem terenu in spust se je spremenil v pravi downhill. Prvič sem se vozila po takšnem terenu in moram priznati, da mi je bilo zelo všeč. Na izhodišče smo se vrnili utrujeni, a nasmejani. Na cilju sem preverila podatke na Stravi.

Prekolesarili smo 30 kilometrov in premagali skoraj 1.000 višinskih metrov. Toliko še nikoli nisem prekolesarila! Naložili smo kolesa na prikolico in se odpravili na zasluženo večerjo. Medtem ko smo čakali na večerjo, smo z vodniki naredili analizo dneva. Vsak je podal svoje mnenje o turi, vsi pa smo se strinjali, da je bila tura uspešna in zanimiva. Prenočili smo v apartmajih v Podnanosu in se zvečer še malo podružili. Priznam, da nisem dolgo zdržala, saj je bila tura zame precej naporna. Poleg tega nas je naslednji dan čakal nov kolesarski izziv. 

Zjutraj nas je pričakalo precej drugačno vreme kot prejšnji dan. Veter je pihal tako močno, da smo skoraj prepričali vodnike, da turo skrajšajo ali celo odpovejo. Ampak njihova trma in vera v izboljšanje vremena sta pretehtali. Turo smo začeli v Krvavem potoku. Še preden smo sedli na kolesa, smo se toplo oblekli in skušali vsaj malo zaščititi pred vetrom. Veter nas je spremljal ob poti preko Žerjalskega vrha, a z vsakim kilometrom se je njegova moč umirjala. Prikolesarili smo do Planinskega doma Kokoš na 674 metrih nadmorske višine. Tam sem z veseljem odtisnila svoj prvi kolesarski žig v knjižico Slovenske turno kolesarske poti, ki nam jo je dan prej razdelil vodnik Primož. 

Po krajšem počitku in okrepčilu smo se spustili v dolino Glinščice. Ta del poti je bil še posebej zanimiv, saj smo se peljali po trasi opuščene železnice, ki je včasih povezovala Hrpelje-Kozina-Trst. Proga je bila leta 1958 ukinjena, leta 2010 pa so traso preuredili v slikovito rekreativno pot za kolesarje in pohodnike. Pogledi na dolino Glinščice, Miljam, Debelemu rtiču in Trstu so bili naravnost čudoviti.

Za konec nas je za poslastico čakal strm asfaltni klanec iz doline Glinščice nazaj na traso opuščene železnice ter na izhodišče v Krvavem potoku. Tudi ta dan se je nabralo lepo število kilometrov, in sicer 26 kilometrov ter 650 višinskih metrov.

Zaključek dvodnevne ture je bilo več kot zasluženo kosilo v gostilni na mejnem prehodu, kjer smo ob prijetnem klepetu zopet zbrali vtise in mnenja pretekle ture. 

Oba dneva sta bila zame nepozabna. Predvsem iz vidika, da včasih zmoremo več kot si kot si mislimo. Pohvala vseh treh vodnikov na koncu ture mi je dala dodatno motivacijo, da se jim še kdaj pridružim na kakšnem kolesarskem izletu. Iskrena hvala vsem udeležencem za pozitivno energijo ter vodnikom Primožu, Tomu in Alešu za skrbno pripravljeno turo.

Romana Slemenšek

Fotogalerija