Nanos in Kraški rob

Čez turobne oblake je končno pokukalo sonce, za ta letni čas skoraj premočno, in posledično na plan privabilo tudi nas kolesarje. Nekateri so že dodobra razgibali svoja telesa, drugi nekoliko manj, a vseeno dovolj, da smo se podali na naš prvi, tokrat kar dvodnevni, turno kolesarski izlet na območje Primorske.

Kot ustaljeno, smo v soboto zjutraj naložili svoja kolesa na prikolico in jo s skupnim prevozom mahnili pod vznožje visoke kraške planote Nanos. Najprej smo zavili do naselja Orehovica, kjer nas je že nestrpno pričakoval Adi, naš gostitelj, ki nam je v teh dveh dneh nudil odlično primorsko hrano in pijačo ter poskrbel, da tematike za dober klepet ni zmanjkalo. Njegova hči je v bližnji vasi Podnanos poskrbela za nastanitev. Ta majhen kraj je bil tudi naše izhodišče za prvi izlet, vzpon na 12 km dolg in 6 km širok Nanos, z najvišjo točko imenovano Pleša – Suhi vrh (1.313 m).

Ta vikend nam je resnično postregel z odličnim vremenom, saj so prve potne kapljice spolzele po obrazu že po nekaj prekolesarjenih serpentinah asfaltne ceste, ki vodi proti vrhu. V zmernem tempu smo naslednjih 10 km lepo napredovali do EKO koče Nanos, ki leži na robu Nanoške planote. Med vzponom ni manjkalo odlično pripravljenih kolesarjev, ki so mimo nas s »specialkami« švignili kot na motorju, »tunelčka« in počene »gume«, pa hvala bogu ne naše pač pa avtomobilske. Pri EKO koči Nanos je asfaltno podlago zamenjal makadam, sledilo je nekaj spusta, nato pa so se resnično cca. 6 km dolgi in strmi vzponi šele pričeli. A ob res čudovitih razgledih na vse strani, na kopaste vrhove, podolgovate dole in vrtače, ob puhastih Velikonočnicah, ki so nas pozdravljale ob poti ter sončnimi žarki, ki jih je blažil dokaj močen veter, smo prav vsi uspeli doseči cilj, Vojkovo kočo na Nanosu. Ravno te lepote pripomorejo k temu, da je območje južnih in zahodnih obronkov Nanosa zaradi številnih botaničnih zanimivosti in naravne ohranjenosti razglašeno za Krajinski park. Sledil je daljši počitek, nekoliko razočarani pa smo bili nad dejstvom, da je Vojkova koča še vedno zaprta. V nadaljevanju smo kolesa porinili še na sam vrh, od koder se nam je ponudil enkraten razgled na Postojnsko kotlino, Javornike, Snežnik, Vremščico, Slavnik, Tržaški zaliv, Čaven, Golake in del Vipavske doline.

Sledil je hiter spustil nazaj do EKO koče Nanos, kjer smo se udobno namestili in pustili, da je naše sedaj že precej utrujene noge dodobra ogrel sonček. Ob odlični domači gobovi »juhci« smo nekaj besed spregovorili še z oskrbnikom koče. Sledil je spust po asfaltnih serpentinah, kjer smo se na eni izmed njih odcepili desno, ter veseli, kasneje tudi nekoliko blatni, nadaljevali z adrenalinsko vožnjo po »trailu« vse do Podnanosa. Vsi veseli in celi smo se odpočili, moški del ekipe je poskrbel, da so blatna kolesa spet zasijala, nakar smo preživeli odličen družabno-kulinaričen večer pri Adiju. Tam nekje okoli 00.00 pa so v postelje popadali tudi najbolj vztrajni, saj smo tega dne prekolesarili cca. 32 km in premagali 1. 270 višinskih metrov.

Nedeljsko jutro nas je pozdravilo s čisto jasnino in primorsko toplino. Da Adi in njegova družina dobro skrbita za goste, je pokazal tudi pester zajtrk, prav tako pa njihove pridne roke pridelajo odlično penino in orehovec. S čudovitimi vtisi in novim poznanstvom, smo se od Adija in družine poslovili ter se odpeljali v smeri Črnega Kala.

Naša pot nas je vodila do vasi in nadalje do železniške postaje v Črnotiče, naše izhodiščne točke za drugo kolesarsko turo. Da bo ta dan vroč, mogoče še bolj kot prejšnji, je bilo jasno ob izstopu iz kombija, ko je vročina že kar dodobra pritisnila, o vetriču prejšnjega dne pa ne duha ne sluha.

Zavihteli smo se na kolesa ter s kolesarjenjem pričeli po makadamski stezi, nato pa smo kmalu zavili na ozko pot, ki se je vila med prostranimi travniki ter po cca. 1 km prešla v ozko kamnito pot, ki se je kratko a strmo vzpela do griča, kjer stoji romarska cerkvica Marije Snežne. Tam so se pod mogočnim krošnjami že hladile ženice, ki so ponosno pokazale vsaka svoj bogat šopek sveže nabranih špargljev. Sledil je kratek spust med grmičevjem in pašniki, vse do vasice Praproče, kjer smo se dodatno opremili z vodo, nato pa pričeli s precej dolgim in na trenutke duhomornim vzponom po razbrazdanem kolovozu do grebena Kraškega roba.

Dejansko je bil tu naš trud že precej poplačan, saj se je na tem mestu razgledni del ture šele pričel. Pred nami so se odprli vrhovi s slikovitimi travniki, ki so jih obdajale kotanje, vrtače in jame. Na naši levi nas je vseskozi spremljal pogled na Slavnik in v ozadju Snežnik, pred nami pa smo uzrli naše cilje Kojnik, najvišji vrh Kraškega roba – Golič (890 m), Nadglavnik in kot zadnjo postojanko Lipnik. Do teh vrhov nas je popeljal razgiban teren, malo gor, malo dol in ponovi vajo. Predvsem na Golič je pot precej strma, zato nas je večina že nekje na sredini kolesa tiščala v hrib, najbolj vztrajni pa se strmini tik pred koncem niso mogli zoperstaviti. Razgled iz Goliča pa resnično fenomenalen. Hitro smo jo popihali še do Lipnika, kjer smo naredili daljši premor na prijetnem sončku, blag vetrič je naokoli nosil vonj po morju, naše oči pa so se sprehajale po odročnih krajih te fantastične pokrajine. Kot že samo ime Kraški rob pove, da je nekje rob, je to točno tukaj pri Lipniku, kjer nas je čakal spust. Ker je tukaj hrib levo navzdol odrezan, v dolino pa zija prepad, smo kolesa po ostri kamniti poti nekaj časa potiskali navzdol, v nas pa je vreščalo od veselja, kaj smo v teh dveh dneh zmogli in sploh, kakšne lepote tega divjega kraškega sveta smo videli.

Ko je pot postala varna, smo zavrteli pedala ter se pričeli po grobi podlagi spuščati proti našemu izhodišču. A pri tem zagotovo ne gre zanemariti dejstva, da ta spust ni bil le spust, pač pa se je pot, za češnjo na torti, z nami vseskozi poigravala » malo gor, malo dol«, brez izrazitega spusta ali vzpona.

Tako smo po cca. 30 km kolesarjenja in 810 m višinske razlike tega dne zaključili, da smo preživeli dva čudovita dneva v znamenju prijetnih poti, neokrnjene narave, z dobrim vzdušjem, čudovitimi razgledi ter vonju po morju, ki so nas napolnili z novo motivacijo, predvsem pa z dobro voljo.

Andreja

Fotogalerija