OB SLOVENSKI OBALI 1. del
V nedeljo, 16. aprila 2023, smo se okoli 6:20 zjutraj z avtobusne postaje v Šoštanju odpeljali na naši čudoviti obali preživetemu dnevu naproti. Z avtobusa smo prvič stopili na počivališču Lom, standardni postojanki na poti proti morju, nato pa smo se, opolnomočeni z nekaj težko pričakovanimi požirki kofeina, odpeljali vse do Ankarana. Tam smo se sešli še z glavno vodnico Andrejo in njeno družino ter z udeležencem Danilom, ki se je za druženje z nami pripeljal iz Nove Gorice in nas pred hojo razveselil z domačim smutijem iz kakijev in fig. V polni postavi se nas je tako vseh 24 pohodnikov odpravilo raziskovat slovensko obalo med italijansko mejo in Luko Koper. Najprej smo se sprehodili mimo razgledov na najstarejši oljčnik in skozi Resslov gaj, ki je Josefu Resslu, slovensko-češkemu izumitelju ladijskega vijaka ter načrtovalcu pogozdovanja Krasa in Istre, posvečena učna pot, ki pelje skozi avtohtoni gozd, kjer prevladujeta črni gaber in hrast puhavec. Osvojili smo najvišjo točko tega izleta - 109 m visok Jurjev hrib in se spustili do Lazareta, kjer je mejni prehod z Italijo. Tako se imenuje, ker je bil tam najnovejši in poslednji lazaret Tržaškega pristanišča, ki je deloval od leta 1867. Lazareti so bili bolnišnice za okužene z gobavostjo in kugo - mornarji so tam, skupaj s pomorskim tovorom, prestajali karanteno. Zatem smo obhodili s cvetjem poraščen Rt Sv. Jerneja, pomalicali in se sprehodili pod čudovitimi flišnimi klifi Debelega rtiča, katerega obala in park sta zavarovana in tako z namenom ohranjanja neokrnjene narave zaščitena pred vsemi škodljivimi posegi. Na Debelem rtiču in v Ankaranu smo lahko v Dnevnik s Slovenske planinske poti odtisnili zadnja dva žiga naše najdaljše vezne poti, nato pa smo imeli v Ankaranu čas za turistično obarvan odmor v eni od restavracij ali kavarn, ki jih ponuja. Andreja nas je povedla še po novem lesenem mostovžu prek sredozemskega slanega travnika, ki je kot edini tovrstni primer v Sloveniji in eden redkih na vzhodni jadranski obali del omrežja Natura 2000, in nazadnje še do školjčne sipine, t. i. Pokopališča školjk, ki so ga obiskovalci v zadnjih nekaj letih močno preoblikovali - poteptali in obrali. Tam smo se poslovili od Danila, ki nas je presenetil še s kakijevim čipsom, in od Andreje, ki nam je za naslednje leto obljubila drugi del izleta ob slovenski obali, in se odpeljali nazaj proti Šoštanju.
Zapisala: Monika Tajnik
Foto: Borut Zajc
_.JPG)
