Orlova pot ob Reškem jezeru in Pragozdna pot Krokar
V nedeljo, 1.10.2023, smo se ob 7-ih zbrali na AP Šoštanj, ugotovili, da nas je 10, poklicali manjkajočo Metko, ki ni bila dosegljiva in se odpeljali proti Kočevski Reki. K meni so prisedli Borut, Zinka, Polona, Vlado in Vladka, v Damjanov avto pa še Suzana, Vid in Lučka. Ko smo prispeli v tamkajšnji TIC ob dogovorjeni 9. uri, nas je že čakala vodnica Irma. Na hitro smo preleteli slikovno gradivo (kogar zanima, naj se poduči na priloženih fotografijah), poravnali vstopnino za ogled bunkerja Škrilj in se fotografirali pred stensko poslikavo hodnika iz bunkerja, saj ob vstopu na področje bunkerja še vedno ni dovoljeno kakršnokoli fotografiranje oz. snemanje.
Pripravljeni na skok v preteklost smo se odpeljali do vasice Škrilj nekaj km proč. Naša polpretekla zgodovina jugoslovanske komunistične oblasti je zaradi marsikatere prepovedi in omejitev gibanja okolje na Kočevskem nehote toliko bolj ohranila, zato spada med najbolj gozdnate naravno ohranjene predele v Sloveniji, saj gozdovi prekrivajo preko 80% območja. Bunker Škrilj je dolgo veljal za eno najbolj varovanih slovenskih skrivnosti, od leta 2017 pa je ogled podzemnih hodnikov mogoč za organizirane skupine. Gozd okoli vasi Škrilj še vedno ostaja zaprto vojaško območje. Bunker je bil zgrajen v času hladne vojne 72 metrov pod površjem, 600 m hodnikov in šest podzemnih sob z lastnim vodnim zajetjem in dvema generatorjema za proizvodnjo električne energije bi omogočilo bivanje v primeru atomskega udara, v njem pa bi brez zunanje pomoči lahko preživeli tudi do 100 dni. Izjemno dobro ohranjen in vzdrževan bunker nas je ob pripovedovanju vodnice navdušil, čeprav je skromno opremljen, a ima vsaka predstavljena stvar svojo zgodbo oz. težo. Zasilni izhod, še danes ponotranjena molčečnost domačinov, pojem mrtve straže (streljanje brez opozorila na vsakega, ki se preveč približa) so le del zanimive zgodbe bunkerja, ki so ga več let gradili v 50-ih letih 20. st. in čigar bližnja goteniška verzija bunkerja ni na voljo javnosti, zato ta še bolj nagovarja zainteresirane. Priporočam!
Po zgodovinski izkušnji smo se na povratku ob kavi poslovili od Irme in se odpravili do Borovca pri Kočevski Reki ter nekoliko naprej do prve učne poti Krokar. Kar nekaj časa smo iskali izhodišče (res škoda, da se nam ni mogel pridružiti nihče od varuhov gorske narave PD Kočevje, saj so bili ta vikend na Velebitu), ko pa smo ga dosegli dokaj visoko in po gozdni cesti, smo izstopili iz avta ter se upoštevajoč pravila gibanja podali peš naprej. Pragozdna pot Krokar je 2-km krožna pohodniška pot, ki nas skozi gozdni rezervat Borovec popelje prav do roba prvinskega gozda bukev (naš edini strogi naravni rezervat Pragozd Krokar), ki je bil leta 2017 uvrščen na seznam svetovne naravne dediščine UNESCA kot rezultat tisočletnega nemotenega naravnega razvoja. Na najvišji točki poti, vrhu Cerk s 1192 m.n.v., smo res uživali v toplem sončnem vremenu in razgledu na obsežne gozdove Kočevske.
Sledila je vožnja do bližnje Osilnice, kjer smo v bližini sotočja Čabranke in Kolpe v Hotelu Kovač imeli dobro uro za oddih. Nedeljsko kosilo je bilo imenitno, le preveč je bilo vsega, a smo to znali rešiti (folija). Pred vrnitvijo v Kočevsko Reko po isti vzpenjajoči se cesti čez Borovško goro sem sporočil naslednji domači poznavalki, da prihajamo na našo zadnjo točko. Na sprehodu po 3 km dolgi gozdni učni Orlovi poti ob Reškem jezeru se nam je pridružila snovalka te poti, Mirjam Mikulič. Ob poti z markacijami v obliki orlove glave so postavljeni didaktični pripomočki, informacijske table in ornitološke opazovalnice z razgledom na jezero, vse pa se nahaja v predelu gozdnega rezervata, ki ga orla belorepca ne uporabljata za gnezdenje in obiskovalce usmerja k obisku dela rezervata, v katerem belorepcu ne predstavljamo večje motnje. Orel belorepec je naša največja ujeda in tudi eden večjih predstavnikov orlov na svetu. Leti s hitrostjo do 100 km/h, njegov mogočen razpon kril pa obsega 2,5 metra. Mirjam nam je kot gozdarka in naravovarstvenica povedala marsikaj zanimivega o tukajšnjem okolju in življenju, pomenu te poti in rešitvah, ki jih je našla, s svojim poznavanjem in toplino pa je tudi nam popestrila zaključek dneva. Ob iskreni zahvali smo se poslovili in se odpeljali domov.
Za konec se zahvaljujem vsem, ki so se udeležili VGN dogodka na Kočevskem, posebej še Damjanu, ki je bil voznik v drugem avtomobilu. Naša druženja so nekoliko specifična zaradi učnih tem s področja varovanja narave in osveščanja, zato sem toliko bolj vesel, da smo letos izvedli oba zastavljena pohoda po učnih poteh. V priloženih fotografijah lahko najdete tudi dokumentirano vsebino (fotografije informativnih tabel), ki jo lahko tako podrobneje preberete vsi udeleženci, ki ste bili zraven, saj ni bilo dovolj časa za branje vsega, ter ostali, ki vas to zanima. Prijetne jesenske dni želim in upam, da nas bo že naslednjič še več na VGN dogodkih.
Marko Milešič Šerdoner
načelnik Odseka za varstvo gorske narave PD Šoštanj
Foto: Borut Zajc, Polona Moškon in Marko Milešič Šerdoner
Fotogalerija
_.JPG)
