PLANINSKI IZLET NA ČAVEN, MALI GOLAK

V soboto 20. 05. 2023 zgodaj zjutraj, smo se pisana druščina odpeljali proti Ajdovskemu koncu Slovenije. Naš cilj, kjer smo parkirali je bil Predmeja, ki leži na dobrih 800 m nadmorske višine. Tam sta nas že čakala vodnik Mirko in njegova prijateljica Tea. Mirko Soban nas je skupaj z našima vodnikoma Matejem in Igorjem popeljal na dvodnevno avanturo. Poleg Mirka in Teé nas je pozdravila tudi burja, značilna za ta konec, mi pa je nismo vajeni. Najprej smo se sprehodili do spomenika Matere Gorjanke, od koder je lep razgled na Ajdovščino. Pot smo še nekaj časa nadaljevali po asfaltirani cesti, nato pa zavili v gozd. Spremljalo nas je ptičje petje in sunki burje. S pridobivanjem višine smo prispeli v pas megle, ki je z nami vztrajala celoten greben, vse do vrha Golaka. Naš cilj je bil namreč Mali Golak z nadmorsko višino 1495m, ki je najvišji med Golaki. Kljub temu, da z vrha ni bilo razgleda, smo bili veseli da smo osvojili vrh, se tudi fotografirali, nato pa jo hitro ucvrli na drugo stran proti Iztokovi koči pod Golaki. Tu se je prav prilegla topla jota, čaj ali kaj tretjega…

Po krajšem počitku smo pot nadaljevali proti Velikemu Modrasovcu. Gre za 1353m visok vrh z vojaško zgodovino. Megla se je razkadila in na poti nas je že grel sonček. Imeli smo tudi priložnost opazovati bogat rastlinski svet. Mirko je poznal skoraj vsako rastlino in nam jo predstavil. Z Velikega Modrasovca smo kaj hitro prispeli do koče Antona Bavčerja na Čavnu, kjer je bilo tudi naše prenočišče.

V koči je bila prava zabava ob harmoniki, saj je mladostna in poskočna 80-letnica praznovala rojstni dan. Po večerji smo tudi mi veselo prepevali ob zvokih harmonike ter avtohtoni kapljici vina Zelén. Prav hudomušen je bil tudi oskrbnik koče Branko, ki skupaj s kuharjem pripravlja jedi, kot sam pravi » na svoj poseben način«.

Zvoke harmonike in petja so kmalu zamenjali zvoki smrčanja.

Po obilnem zajtrku smo se skupaj z Mirkovo skupino planincev podali proti Kuclju. Kucelj je razgleden vrh, visok 1237m, na katerem stoji križ. Iz vrha je čudovit razgled na Primorsko. Ob dobri vidljivosti se vidi vse do morja. To je tudi najnižje rastišče Planike v Sloveniji. Planik sicer nismo videli, saj je še prezgodaj. Bilo pa je polno drugega pomladnega cvetja. Pot na Kucelj ni zahtevna, nam pa je pot oteževala burja, ki se je na trenutke z vso močjo zaganjala v nas. Po spustu z vrha smo se napotili proti Velikemu Robu, ki nas je prav tako očaral s prečudovitimi razgledi. Tudi na tem vrhu stoji križ. Vrh ima tudi vpisno skrinjico in žig. Zaradi burje smo se na vrhu le fotografirali in se hitro pričeli spuščati po kamnitem pobočju. Tudi tukaj burja še ni popustila in je veselo žvižgala vse dokler nismo prispeli na manj strma pobočja. Sledilo je prečenje parih melišč in kaj kmalu smo prišli v gozd. Prav razveselili smo se bivaka kjer smo si privoščili malico in kratek počitek. Pot se je nadaljevala po Srednječavenski poti, deloma po gozdu, deloma po kamnitem svetu. Del poti je bil tudi varovan z jeklenico, ki je v primeru burje prav koristna.

Pot nas je pripeljala do asfaltirane ceste, po kateri smo skozi v skalo izklesane tunele prišli do naših avtomobilov. Tukaj smo se poslovili od naših primorskih prijateljev s katerimi smo se družili ta dan. Tea in Mirko pa sta nas obdarila s češnjami.

Prijetno utrujeni, dobro prepihani, rahlo opečeni in v srcu bogatejši smo se odpravili proti domu. Matej in Igor, bila sta super vodnika. Se vidimo na naslednjih planinskih poteh.

Ker je bila burja naša spremljevalka cela dva dni in smo se že skoraj spoprijateljili z njo, je prav na mestu, da ima svojo pesem, katere avtor je sin naše spremljevalke Teé.

Zapis: Jasmina Jelen