PLANINSKI TABOR ZA ODRASLE: DALMATINSKI OTOKI (8.–15.10.2022)

Jesen prinaša kostanj, jabolka in planinski tabor za odrasle. Zgodnjo sobotno uro smo posedli na avtobus za Split. Vreme je bilo obetavno in naša pričakovanja na višku. Po sproščeni vožnji smo v luki uzrli simpatično ladjo Plomin. Spoznali smo se s štiričlansko posadko, se razporedili po kabinah in ob prijetnem pišu vetra izpluli proti Hvaru.

Na Hvaru večina nismo bili prvič, pa vendar je potepanje ob besedi turistične vodičke dodana vrednost. Večer nam je posvetil na trdnjavo, mesto je leglo k počitku. Kuhar se je izkazal s tri hodno večerjo, naš Filip pa s pesmijo ob kitari. Pred nami je bila prva noč na valovih.

Jutranje sonce nas je prebudilo na Hvaru, Sveta Nedjelja. Spali smo dobro in osvojili pravila bivanja v majhni kabini. Po obilnem zajtrku smo se odpravili na 628 m visok Sveti Nikola, ki je najvišji vrh Hvara. Pot se dviga med jesensko obarvanimi vinogradi, razgled je veličasten, sprehodimo pa se tudi mimo jame Svete Nedjelje, kjer občudujemo ruševine nekdanjega samostana in cerkvice. Iz jame se zasliši pesem – zadoni ena naša. Slovenska. Pot nas vodi tudi mimo zanimive ferate – za drugič – in druge. Dan nas greje, obljublja še kopanje, zato pospešimo korak. Zvečer se ladja mirno zaziblje proti Visu.

Tretji dan je namenjen otoku Vis. Komiža se kopa v soncu, po jutranji telovadbi nas na razglede vabi Hum, visok 587 m, ki je sicer vojaški objekt, vendar je v neposredni bližini najenostavnejša in najmanjša cerkev na Visu – Sveti duh, kjer enkrat letno še vedno poteka maša. Krožna pot nas pelje mimo Titovih jam, kjer je bil leta 1944 sedež politično vojaškega vodstva s Titom na čelu. Oktobrsko kopanje je razkošje, ki ga ne gre zamuditi. Večer smo preživeli v prijetnem druženju.

Novo jutro je prineslo nove izzive. Naše pomorske duše so preizkušali valovi, ki so dodobra oslabeli precejšen del članov odprave. Polni optimizma smo se izkrcali na otoku Lastovo – zaradi vetra spremenili mesto priveza, prilagodili vzpon na 418 m visoki Hom, Marko pa je osvojil še sosednji Sozanj. Kot novopečeni pomorščaki smo dobili še eno lekcijo: line v kabinah podpalubja je za suho ležišče potrebno zapirati. Večer je ponujal kopanje in sprehod do Pasadurja. Naslednji dan smo po mirni plovbi pristali na otoku Mljet, ki je najbolj zelen dalmatinski otok. Sprehodili smo se po nacionalnem parku okoli Velikega jezera do Malega jezera, ki ju povezuje umetni kanal, imenovan Mali most. Izkopali so ga graditelji benediktinskega samostana. Del skupine se je odpravil na razgledni vrh Montokuc, od koder je mogoče videti celoten nacionalni park, vse do Korčule, Pelješaca in Lastova. Del skupine pa se je odpravil na ogled otoka Svete Marije na južni strani Velikega jezera, ki je neuradni simbol nacionalnega parka. Na otoku je omenjeni Benediktinski samostan iz 12. stoletja, in menda so ravno ti s pridnim pogozdovanjem zaslužni, da je otok tako zelen. Pred skokom v morje smo se okopali tudi v slanem jezeru, saj je menda voda tudi do 4 stopinje Celzija toplejša.

Šesti dan smo namenili polotoku Pelješac. Iz mesta Orebić, ki  je bil nekdaj zibelka mornarjev, za nas pa izhodišče na najvišji vrh tabora, 961 m visoko goro Sveti Ilija. Razgledi so krasni, saj nasproti leži Korčula, pogled pa okiti še razgled na 19 manjših otočkov.  Krožna pot nas je vodila mimo frančiškanskega samostana Gospa od Anđela s pokopališčem iz konca 15. stoletja. Po kratki plovbi smo zakorakali v mestece Marka Pola. Vodička slovenskih korenin, ki že 59 let živi na Korčuli, nam je pokazala nemalo zanimivosti, tudi smer, v kateri se nahaja ječa, kamor bo zaprla tiste izmed nas, ki po njenem vodenju še vedno ne bodo verjeli, da je Marko Polo rojen v Korčuli. Po še eni odlični večerji smo se porazgubili po romantičnih ulicah Korčule, preverjali vodičkine besede o fascinantni zasnovi gradnje mesteca, se prepustili melosu uličnih pevcev in resnično uživali danosti trenutka.

Zgodil se je sedmi dan, dan naše zadnje ture, osvojitev najvišjega vrha Jadranskih otokov – Vidove gore na Braču, ki meri 778 m. Še en sončen dan, še ena razgledov polna pot, na vrhu pa 12 metrov visok monumentalni križ iz belega braškega kamna in pogled na dobro poznano plažo Zlatni rat. Nekaj ur smo želeli podariti še zadnjemu jesenskemu kopanju, zato smo se do Supetarja, kjer nas je čakala naša ladja, odpeljali z avtobusom. Mimogrede smo se ustavili še v naselju Nerežišća, največjem naselju v notranjosti otoka, kjer stoji rimokatoliška cerkvica s prav posebno zanimivostjo. Na strehi namreč kljubuje času črni bor.

Dobro razpoloženi smo odpluli do točke začetka. Na točko konca. Proti Splitu. Večer smo namenili zahvali naši krasni posadki in vodstvu tabora za odlično organizacijo. Nočni Split pa nas je zvabil na potep v samo jedro, ki skriva Dioklecijanovo palačo, vpisano v Unescov seznam svetovne dediščine.

Sobotno jutro je bilo namenjeno povratku domov. Nekateri smo zgodnjo uro izkoristili še za obisk tržnice. Nato pa  z vlakom do Zagreba. Še ena nova in zanimiva izkušnja. Vendar je pot z mislimi na doživetja preteklih dni hitro minila. V Zagrebu nas je pričakal avtobus in okoli 19. ure smo srečno in varno prispeli v Šoštanj.

Teden, ki smo ga preživeli v dobri, že znani družbi, teden, ko smo se zaupali dobri, že znani ekipi vodnikov, teden, ki ga ne bomo pozabili. Hvala PD Šoštanju, Mateju, Vladu, Janezu in prisrčni Moniki. Hvala Branki za jutranjo vadbo in Filipu s kitaro za vse melodije. Naj vam ne zmanjka idej, volje in zanosa. Mi smo z vami.

Na snidenje prihodnje leto.

Zapis: Katja Kočevar

Foto: Monika Tajnik, Vladimira Lepko, Tina Uran, Janez Kugonič