Tradicionalni turno-kolesarski Rabac

V petek opoldne se je kadilo za kombijem, s katerim smo drveli v smeri morja. Pozno popoldan so nekateri že razgibavali svoje noge po Bike parku Rabac, drugi pa so svoj čas raje namenili brezskrbnemu počitku ob vetriču, ki je naokoli nosil vonj po slanemu morju. Ker sta nas v prihodnjih dveh dneh čakali kar konkretni kolesarski turi, smo po večerji prejeli navodila vodnikov, se malo podružili ter jo kmalu mahnili v posteljo.

Sončno sobotno jutro je vabilo na kolo, zato nismo izgubljali časa. Po zgodnjem zajtrku smo se odpeljali do mesteca Labin, kjer je bilo naše izhodišče za prvo turo.

Cilj, Skitača (Brdo), slikoviti vrh, ki se vzpenja 475 m nad morjem, istoimensko vasico, ki se skriva malo nižje pa poleg Brda obdajajo še vrhovi Goli, Oštir in Orlić. In kaj smo doživeli skozi turo tega dne? Veliko sonca, pa tudi sence, ki so jo nudili borovi gozdički ter nasadi oljk, skozi katere se je vila pot.

Naša kolesa so občutila malo asfaltne podlage, veliko kamnitih kolovozov ter grobe ozke poti. Čisti kraški teren. Med turo smo uzrli nekaj tipičnih istrskih kamnitih hišk, ki so sramežljivo kukale iz gozdičkov, vonj po cvetočih dišavnicah pa je umilil utrgano »ketno« nekje na prvi tretjini poti. Prisotne je bilo ogromno dobre volje, predvsem med vožnjo gor in dol po slikoviti pokrajin, sicer brez nekega pretirano izrazitega ali resnega klanca. Pa se je kljub temu konec ture nabralo 900 prekolesarjenih »višincev«. V kotanji pri jezercu, blizu našega cilja, smo si nabrali novih moči, ki smo jih potrebovali za zadnji, precej strm vzpon.

Z mislimi smo zaplavali v legendo o Sv. Luciji, točki, ki se nahaja malo pred vrhom Skitače. Tam, sredi skalovja, je majhen in edini izvir vode v celotni okolici. Voda se zbira v školnici Sv. Lucije, mali vdolbini v skali, kamor so se po mitu stekale solze žalostne in utrujene Sv. Lucije. Mimo dokaj nenaseljene vasice, ki vsega skupaj šteje nekje 35 hiš, od tega večina počitniških, ponaša pa se tudi s planinskim domom (ki je bil v času našega obiska zaprt), smo zagrizli v klanec še do samega vrha Skitače (Brda). V senci, ki jo je nudil majhen leseni bivak, smo si privoščili daljši počitek ob razgledu na otrok Cres, Reko in Rabac.

V nadaljevanju smo jo po dokaj utrjenemu makadamu »ucvrli« nazaj proti Labinu. Omenim naj, da je spust do Labina na mestih potekal tudi po »singlcah«, kar je poskrbelo še za dodano vrednost že tako krasni turi. V Labinu smo si privoščili krajši odmor, nato pa smo se po razgibanem trailu spustili vse do obale blizu kampa v Rabcu. S kolesarjenjem smo nadaljevali ob obalni poti do naše nastanitve, kjer smo turo tudi zaključili. Vtise celotnega dne smo izmenjali ob posedanju na plaži, s pogledom na zahajajoče sonce in zvoku penečega morja (beri piva).

Da nam bo tudi nedelja postregla s čudovitim vremenom smo se zavedali, ko je sonce dodobra ogrelo kombi med cca. 2 urno vožnjo proti Narodnemu parku Risnjak, domu treh velikih zveri: medveda, risa in volka. Naše izhodišče, planinski dom v bližini naselja Crni Lug. Naš cilj, Veliki Risnjak na višini 1.528 m. Premaganih višinskih metrov, cca. 600. Ta dan nam ni streglo samo vreme, pač pa celotna tura do vrha, ki je bila pestra že od samega začetka.

Po nekaj metrih je asfaltno podlago zamenjala utrjena gozdna pot, ki pa se je že v  začetku strmo vzpela vse do Medvedjih vrat. Tu pa se je veselje šele začelo. Konkretna strmina grobega kamenja in ozke poti je zahtevala, da smo nemalokrat sestopili s koles in le-te »potišali« v neusmiljen klanec. In nekako tako je izgledala sicer čudovita pot med mogočnimi drevesi. Nekje 10 minut pred Schlosserjevim planinskim domom smo ob poti zložili kolesa ter se peš povzpeli do zeleno odetega Schlosserjevega travnika, ki se nahaja pod mogočnim skalovjem Velikega Risnjaka. No, ker naši turno kolesarski izleti včasih niso samo to, smo dobesedno poplezali do mogočnega vrha, ki je ponudil fenomenalen razgled na Kvarner ter vrhove Gorskega Kotarja. Sledil je počitek.

Nestrpno smo se spustili do koles, saj smo vsi komaj čakali spust, ki je bil resnično adrenalinsko obarvan. Vsi celi smo prekolesarili do našega izhodišča, kjer smo se konkretno okrepčali ter se počasi odpravili proti domu. V vaški slaščičarni v naselju Delnice smo poskrbeli še za »cukr šok«, nakar smo jo ob Kolpi v smeri Kočevja mahnili proti domu.

Vsi udeleženci smo ponovno doživeli čudovit turno kolesarski vikend pobeg v Istro, z novimi spomini in izkušnjami ter odlično speljanimi turami. Pohvala vodnikom.

Andreja Štumberger Grudnik

Fotogalerija