Vedno večji smo in vedno več nas je, ostanimo prijatelji ...

Naš čas, 31. avgusta 2006:

Vedno večji smo in vedno več nas je, ostanimo prijatelji ...

Letošnjega planinskega tabora na Jezerskem, ki se je končal minulo soboto, se je udeležilo skoraj 60 otrok iz mest nekdanje skupne občine – Velenja, Šoštanja in Šmartnega ob Paki. 

Že dolgo, morda celo nikoli, se v naših koncih ni zgodila tako obsežna planinska akcija. Kot maldo vodstvo tega projekta smo bili zato vsi po vrsti kar malo nervozni, posebej ob odhodu. Prenekateri novi obrazi, dva avtobusa otrok, polni avtomobili tehnične opreme, ... smo kaj pozabili? Kakorkoli že, ko je avtobus odpeljal je bilo že prepozno, res se bo zgodilo.

Jezersko je idlična dolina, ki leži na Gorenjskem približno dve uri vožnje iz Velenja. Obdajajo jo dvatisočaki Kamniško – Savinjskih alp, ki se v jasnem in hladnem jutru dvigajo nad Planšarskim jezerom, in prav tu smo si postavili tabor. Izmena celjiskih planincev nam je tabor predala v dobrem stanju in nam zaželela sreče v gorah in lepega vremena. Očitno so njihove besede zalegle.

Že naslednji dan smo se razdelili v štiri skupine in odšli na izleta do češke koče in Slapa čedca. Lepo vreme nas je spremljalo skozi celoten teden, razen nevihtne četrtkove noči, zato smo opravili vse, kar smo si zadali. Demonstracijo plezanja in tehniko uporabe vrvne ograje je zares nazorno prikazal Mito Šinkovec. Povzpeli smo se na Ledinski vrh po zelo zahtevni – slovenski poti, mlajši pa so se vzpeli do češke koče. Orientacijsko tekmovanje je nekatere dodobra spoznalo z potmi v dolini, spet druge pa z brezpotji, vsekakor so bili na cilju eni in drugi utrujeni. Lov na skriti zaklad in legenda o Možu brez pigmenta sta burila duhove cel teden, tako da se je moral le ta prikazati na krstu.

Kot vedno pa je bil poseben dan tudi tisti, ko planinci postavijo svoje čevlje v kot in si nadenejo kopalke – kopali smo se v Kranju. Tu so bile še delavnice, bitka talentov, nogomet, košarka, frizball, skratka vsakemu svoje. In le predstavljate si lahko, kako so se naša telesa sesedla v domačo posteljo po tako razburljivem tednu. Pa vendar, ko smo se prebudili, je čarovnija izginila – ostali so le še spomini in upanje, da se prihodnje leto spet srečamo.

Uroš Kuzman